Polde Bibič se v Spominjarijah sprehodi od “komajzavedanja” do študijskih let
Če Slovenci imamo zvezde, je ena največjih prav Polde Bibič. Le redko se na predstavitvi knjige tre toliko novinarjev, fotografov in drugih, kolikor se jih je v petek na predstavitvi Spominjarij v ljubljanski Trubarjevi hiši literature.
Četudi se nima za pisatelja, ampak zgolj za igralca, ki piše, je Bibič hudičevo zanimiv pripovedovalec: beseda mu teče gladko, je sočna in duhovita, njen avtor pa vse prej kot hvalisav. Zadrege in intimnosti, ki jih večina zapre globoko vase, gibko vpleta v svojo izpoved, jih deli z bralcem, ga zdaj presune, drugič nasmeje. V minulem četrtstoletju je nanizal lep šopek knjig: Igralec (1986), Prispevki (1989), Pravljičar (1992), Soigralci (1998), Soigralke (2000) in Izgon (2003). Sedanje Spominjarije - spomini govorijo o pomembnih rečeh, tule pa je vse preveč svinjarij in drobnarij, pravi - je objavil na pobudo Aleša Bergerja in ob navdušenju njegove uredniške naslednice na Mladinski knjigi Nele Malečkar.
Na dvestotih straneh se sprehodi od “otroškega komajzavedanja” do vpisa na gledališko akademijo. Začne s svojim očetom Viljemom, ki je med vojaščino v Makedoniji staknil malarijo ter se leta 1933 v domačem Mariboru živčno in telesno izčrpan obesil, še preden je sin dopolnil eno leto. Da je oče storil samomor, je Bibič izvedel šele v najstniških letih in o tem napisal presunljivo novelo.
Spominja se, kako je v prvem razredu med opravljanjem velike potrebe na ogabnem šolskem stranišču mižal in se v razred vrnil “od pete do glave poln dreka”. Piše o sramu, ki ga je preveval, ko ga babica vtaknila v “švabske” irharice, o strahu, ko je z ugaslo baklo prestrašen taval po jami Pekel, in o grozi, ki jo je vsakič znova doživljal ob srečanju z nunami, zlasti usmiljenimi sestrami, tistimi, ki so oskrbovale bolnike: “Ne vem zakaj, mogoče zaradi njihovih velikih prhutajočih pokrival, ki so jih delale ptičem podobne. Kadar sem zagledal na cesti nuno, so me zalile solze strahu in pol mrtev sem bežal domov.”
Tu in tam navrže še drobec iz gledališkega sveta, omeni, da je najraje igral udbaškega bolničarja Volodjo v Jančarjevem Velikem briljantnem valčku: kot model mu je služil sadistični bolničar, ki ga je bil pobliže spoznal v otroštvu, med okrevanjem po operaciji razlitega slepiča.
Ljubezen do domačih vršacev mu je v dušo za vekomaj vtisnil Josip Vandot s svojim Kekcem, še posebej pa ga je navduševal Karl May, predvsem njegove arabske in balkanske zgodbe: “Zabaval sem se ob čudaštvih ben Nemzijevega prijatelja in soborca, ki je imel neznansko vrsto imen: Hadži Halef Omar Ben Hadži Abul Abas Ibn Hadži Davud Al Gosara. Še danes jih znam na pamet. Kolikokrat se ne spomnim imen znancev ali pomembnih ljudi, Hadži Halfova imena pa so se mi tako trdno vklesala v možgane, da jih znam oddrdrati tudi sredi noči.”
Grenkejši so spomini na bivanje pri teti Neži v avstrijskem Knittelfeldu, kamor so ga ob začetku vojne poslali, da bi se naučil nemščine. Tamkaj mu je avstrijski sorodnik, esesovec, pojasnjeval mučilne metode, na železniški postaji pa je moral pozdravljati Hitlerja in Mussolinija, družno mahajoča z vlaka. In nacizem se mu je čedalje bolj gabil.
Le malo pozneje je v Rogaški Slatini postal žrtev šlajfanja, brušenja, ki naj bi mlade Slovane oblikovalo v strumne častilce firerja. Tedaj se je tudi prvič srečal z nogometom, nad katerim se sicer nikoli ni navdušil: Jugoslovanarje so prisilili tekmovati s klenimi Berlinarji. “Ko smo prišli na igrišče, smo ponoreli,” se spominja Bibič. “Nismo se podili za žogo, pač pa za nasprotniki. Brcali smo jih in suvali, lasali in grizli. Sodnikovih piskov nismo slišali. Po kratkem času, ko smo mi našteli izid šest proti nič, ki ga seveda Nemci niso priznali, ker smo si ga pritolkli s favli, so igro prekinili. Odkorakali smo v lager. Mi ponosni na zmago, užaljeni Nemci so divje obrcani izgubili vso strumnost korakov.” A pozneje, na skritem, so se Berlinarji hudo znesli nad bojevitimi Slovani. Dodajmo le, da hollywoodski film Slippers (Prestopniki) očitno ni tako izviren ...
Bibič se pomudi še pri mučnem enoličnem življenju v jugoslovanski vojski, ugotavlja, da je njegovo levičarstvo močno oblikoval France Prešeren, in se vrača v gimnazijska leta, ko je pri uporniških glasilih sodeloval z Jožetom Pučnikom - ponatisne njegove edine tri pesmi - in ideološko spremenljivim Petrom Božičem.
V onem času je Bibič napisal svoje zadnje leposlovno besedilo, črtico Fifi. Hudo je vznemirila mamo Rozalijo, ki je zmotno domnevala, da je prvoosebni sifilitični junak njen sin.
Sledila je igralska pot. Vse ostalo je - kot se reče - zgodovina.
ANDRAŽ GOMBAČ
