“Pomagajte, sodelujte, borite se!”
Civilna iniciativa Kras in Civilna iniciativa za Primorsko sta v sredo začeli zbirati podpise v podporo peticiji za uveljavitev zaščitne klavzule, ki naj bi zaščitila obmejni pas pred tujimi nakupi nepremičnin pri nas. Od vlade zahtevata, naj postopek pri Evropski komisiji začne še pred prvim majem, ko se izteče sedemletno prehodno obdobje po vstopu Slovenije v EU.
Podpise državljanov zbirajo na spletnem naslovu http://www.ipetitions.com/petition/zascitnaklavzula/, marca in aprila pa bodo v večjih mestih postavili stojnice. Prva okrogla miza v podporo peticiji je bilo v sredo v Sežani.
Izpostavila je dejstvo, da Slovenija sploh nima natančnih uradnih podatkov o številu tujcem prodanih nepremičnin. V evidence namreč niso zajeti podatki o tistih nepremičninah, pri katerih je bil obračunan DDV (in ne davek na vrednost nepremičnine), je dejal Robert Rogič iz Civilne iniciative Kras.
Zato je treba navedbam ministrstva za finance - da je bilo od vstopa v EU do letos tujcem na Primorskem prodanih 1253 nepremičnin, od tega 802 državljanom Italije - prišteti še tri skupine nepremičnin. To so: novogradnje (če ob prodaji ni bilo notarskega zapisa), nepremičnine, pri katerih še nista minili dve leti od prve vselitve in so bile ponovno prodane, ter stavbna zemljišča, ki so jih prodajali zavezanci za DDV, na primer podjetja.
Erozija ozemlja...
O anomaliji na nepremičninskem trgu priča tudi skok cen. “Skoraj desetkratna rast cene zemljišč na območju Krasa je posledica povečanega povpraševanja predvsem italijanskih državljanov po nepremičninah na tem območju,” opozarja peticija.
Večina priseljenih tujih državljanov se v trgovini, na pošti in drugod jezikovno ne prilagaja okolju, prav nasprotno. Domačini zaradi vljudnosti ali ekonomskih razlogov popuščajo in zanemarijo rabo slovenskega jezika.
“Erozija ozemlja je zaradi prodaje nepremičnin tudi postopna erozija nacionalne identitete,” še piše, zaradi visokih cen postajajo nepremičnine nedosegljive slovenskim državljanom: “Najslabše jo bodo v tej situaciji odnesli potomci avtohtonega prebivalstva kraških vasi, ki se bodo prisiljeni seliti v notranjost Slovenije.”
Ukrepati je treba hitro, časa je le do 1. maja, so se strinjali številni podporniki pobude, ki so se v sredo zbrali v dvorani občine Sežana. Osvetlili so tudi zgodovinske vzroke trenutnega položaja v zaledju nekdanjega cesarskega mesta Trst.
Na družbenem robu Trsta
Trst je bil dolgo magnet za priseljence. “Medtem ko so Hrvati, Grki, Judje in Armenci prišli s kapitalom, smo mi prišli samo s svojimi rokami. Medtem ko so se drugi lahko uveljavili in obogateli, se mi nismo,” je uvodoma dejal zgodovinar dr. Jože Pirjevec.
“Čeprav smo Slovenci to mesto gradili, hranili, mu služili, čeprav smo s svojimi deklami, peki, fakini, zidarji in sodarji prispevali k njegovemu razvoju, smo vedno ostali na obrobju socialnega življenja,” je pojasnil. Oprijel se nas je celo vzdevek “leccapiattini” - tisti, ki poližejo ostanke s krožnikov gospode.
In čeprav to že dolgo nismo več, je odnos velikega dela tržaškega meščanstva še vedno tak, pravi dr. Pirjevec: “Omalovažujoč do slovenske stvarnosti, ki je ne poznajo in je nočejo poznati.”
Zato ga širjenje mestnih metastaz v slovenski prostor skrbi, tako kot uvajanje italijanskih oblik imen za slovenske kraje, ki se pojavljajo v uradnih dokumentih, na primer Comeno za Komen.
“Danski uspeh je izjema”
Zgodovinar dr. Branko Marušič je na omizju postregel še z drugimi zgodovinskimi podatki, medtem ko je dr. Anton Prosen z vidika prostorskega načrtovanja in ohranjanja podeželja pojasnil, da Slovenija zelo neučinkovito gospodari s prostorom.
Toda uveljavitev zaščitne klavzule v obmejnem pasu ne bo lahka. Grčiji in Avstriji ni uspelo, Bavarski je uspelo z zaščito na občinski ravni; tu občine med drugim dosledno uveljavljajo predkupno pravico in zemljo prodajajo le domačinom. Danski uspeh je izjema, mogoča tudi zato, ker je država izredno stroga tudi do lastnih prebivalcev.
Tržaški pisatelj Boris Pahor je ocenil, da se na temo zaščite nepremičnin sam ponavlja kot pokvarjena plošča in dodal, da se Slovenci s problemom začnemo ukvarjati šele, ko nam voda teče v grlo. Sedaj, ko se to dogaja, pa bo pomembna pravna plat zadeve, da ji na sodišču ne bo mogoče oporekati.
Nasprotnikov bo veliko ...
Žal bo peticija naletela tudi na nasprotovanje, je napovedal Pahor; tudi na levici, ki se zavzema za “multi-identiteto”: “To so gibanja, ki pri nas trajajo od leta 1954, ko smo prišli pod Italijo, in je vsaka naša želja, da bi se združevali, bila zmeraj obsojena kot nacionalizem.”
Delati bo treba v nelahkih razmerah, je prepričan. V Italiji je še kako živa miselnost, da so ozemlja do rapalske meje pravzaprav še vedno italijanska, slovenski predsednik Danilo Türk pa ob tem zgreši celo pri zgodovinskih dejstvih, ko optante imenuje “begunci”.
Zato se bodo morali pobudniki postaviti zoper vlado. “Vlada bo podprla, naj ne izražamo anti-italijanstva, ne izražamo samovoljno naše zaprtosti do Evrope, ker moramo biti odprti. Rekli bodo, obravnavajmo to v rokavicah,” predvideva Pahor, čeprav vse to ne pomeni nacionalizma, kar mu gladko priznava tudi italijanski tisk.
... tudi v Ljubljani
Veliko predlogov in pomislekov je bilo slišati tudi iz vrst občinstva. Marjan Bevk iz Civilne iniciative za Primorsko je predstavil, kako nakup nepremičnin in vzvodi italijanske oblasti izrinjajo slovensko identiteto iz obmejnih območij Italije. Tudi on je prepričan, da Ljubljana ne bo podprla peticije: “Skušajo nas disciplinirati z dveh strani, z italijanske strani z visoko civilizacijo, z ljubljanske strani pa s tem, da se moramo na to visoko civilizacijo odzivati civilizirano. Vendar civilizacija ni hlapčevstvo, ampak izraz ponosa in čvrstosti na svojem terenu in etničnem ozemlju.”
Tajnik ZZP Aleksander Lemut je dodal, da je po 20 letih očitno, da je slovenska država za Primorce “bolj hudobna mačeha kot pa ljubeča mati”.
Do tega je pripeljal brutalni centralizem brez primere v EU: “V teh 20 letih smo sistematično in načrtno izgubili skoraj 21.000 delovnih mest, večinoma so se preselila v Ljubljano. To je katastrofalno, več kot 11.000 ljudi se s Primorske dnevno vozi v Ljubljano, eno uro tja, eno uro nazaj. Kje je bencin, kje je izguba časa?”
A država nima posluha za to in ne razume, kaj je usklajen razvoj naselbinske mreže. “Zato se vasi praznijo in zasedajo jih tisti, ki imajo s to zemljo take in drugačne načrte,” je pojasnil Lemut.
Primorce je pozval, naj strnejo svoje vrste, preverijo, kaj zakonodaja omogoča, in poskrbijo za svoj narodni obstoj, tako kot že večkrat v zgodovini.
Po izkušnje v Italijo
Sergij Pahor s Tržaškega Krasa je dodal, da italijanska država za razliko od slovenske razmišlja dolgoročno. Ko je bil Trst leta 1947 etnično ločen do ostale Italije - s slovensko občino Nabrežina -, je začela s poitaljančevanjem tega ozemlja. Angleška oblast je omogočila nastanek ezulskih naselij v Štivanu, Sesljanu, Križu in na Proseku oziroma italijanski koridor.
“Danes smo v devinsko–nabrežinski občini že v manjšini,” je sklenil in napovedal: “Če ne boste ukrepali, bodo čez 50 let zahtevali italijansko šolo v Postojni.”
Samo Pahor iz tržaškega društva Edinost je v svojem značilnem slugu predlagal, naj Kraševci ne bodo rasisti in Italiji omogočijo, da se sama odloči, kdaj bodo njeni državljani lahko kupovali nepremičnine v Sloveniji.
Slovenija naj prodajo začasno zaustavi, vse do takrat, ko bo Italija začela dejansko izvajati zakon o zaščiti slovenske manjšine: “Če napišejo vaši pravniki tak zakon, do leta 2070, 2080 ne bodo kupili nič več!”
“Ne kolonizaciji!”
V odsotnosti “matičnega” sežanskega župana Davorina Terčona (spremljal je ministra Roka Žarnića) sta se okrogle mize udeležila le župan občine Divača Drago Božac in župan Komna Danijel Božič. Slednji je poudaril, da je mladim treba omogočiti poceni nakup zemljišč, da bodo ostali na Krasu in si tu ustvarili družine.
A to ne bo preprosto, meni. “Ni mogoče reči: domačemu človeku damo po deset evrov in foreštu dražje - zame je forešt tudi tisti, ki pride kot konkvistador iz Ljubljane, če se ne zna obnašati, ne samo Italijan, ki misli, da so to v skladu z njihovo pravno ureditvijo začasno odstopljena ozemlja do rapalske meje.”
Čeprav bitke, revolucije bijejo mladi - in je Kras, še posebno komenski, ostarel - je po njegovem zdaj čas za dejanja. Poskrbeti je treba, da zaščitna klavzula na sodišču ne bo pokleknila in padla.
“Pomagajte, sodelujte, borite se,” je pozval in dodal, naj ljudje vseeno ne bodo šovinisti: “Prostor je lep in odprt, vedno so se ljudje pretakali, ne smemo pa dovoliti kolonizacije tistih, ki prihajajo s poceni denarjem ali skoraj zastonj denarjem, ker jih podpira tuja država, da bi spet pridobili oblast nad ozemljem, ki ga imajo za svojega.”
“Najprej naj se naučijo jezika”
Logiko italijanske države je orisala tudi Ana Hafner: “V Italiji še vedno velja fašistični zakon, ki omejuje prodajo nepremičnin v obmejnih območjih tujcem. Iz lastne izkušnje vem, da leta 2005 nisem mogla kupiti sto kvadratnih metrov pri svoji rojstni hiši na Opčinah. Zakon predvideva, da dodeli pravico kupcu prefekt oziroma vodja upravne enote in s tem se lahko zavlačuje.”
Kraševci naj sledijo tudi drugim evropskim zgledom, je predlagala: “Francozi uvajajo zakonodajo, po kateri ne more dobiti državljanstva in bivališča nekdo, ki ne zna francoščine. To bi bilo zelo enostavno, če nekdo kupuje pri nas stalno bivališče, naj se najprej nauči slovenskega jezika.”
Park kot ekonomski vzvod?
Tudi ustanovitev kraškega parka bi bila dober vzvod, je prepričan ekolog Tomaž Ogrin. Park bi Kras obvaroval pred spreminjanjem krajine in poselitve, kot močna ekonomska kategorija bi domačinom omogočil zaslužek s turizmom.
Dr. Stanislav Renčelj je prepričan, da park ne bi pomenil omejitev za domačine, povsem drugačen pečat mu bodo vtisnile vrstne hiše, če bodo obkrožile kraške vasi - vasi bodo izgubile svojo identiteto. Predsednik Koordinacijskega združenja kraških vasi Karlo Grgič iz sosednje Italije je bil nasprotnega mnenja - slovenstvo bi bolje ohranjala gospodarska iniciativa.
Podporo peticiji so izrekli tudi podpredsednica SLS Olga Franca, Civilna iniciativa Brkini in pobudnik snemanja filma o bazoviških junakih (drevi bo predpremiera v Trstu) Marko Bidovec.
V trgovino po kruh ali “pane”?
Prav on je požel enega najglasnejših aplavzov, ko je opisal svojo lansko epizodo iz trgovine v Lokvi, kjer ga je blagajnik pozdravil v italijanščini, in dogodek iz preteklega tedna, ob vrnitvi iz Bazovice, kjer je prižgal svečo bazoviškim junakom. Na bencinskem servisu ob mejnem prehodu Lipica sta ga oba uslužbenca pozdravila v italijanščini: “Ponorel sem in vprašal, ali bom v slovenski prodajalni edini sam govoril svoj materni slovenski jezik. Obnemela sta, prisotni tujci, Italijani pa enako, kajti ob izhodu iz trgovine sem jih pozdravil z našim pozdravom, smrt fašizmu.”
Svoj pogled je predstavila tudi Fabrizia Unussi, Tržačanka, ki je kupila nepremičnino v občini Divača, kot pravi, zaradi narave in boljših ljudi: “Mnogi med nami želimo tisto, kar želite vi, mnogi med nami govorimo vaš jezik in mnogi med nami govorijo: s svojimi sosedi raje govorite v slovenščini.” Če boste z njimi govorili v italijanščini, ker so simpatični, ker je lažje, ker ni treba prevajati, ker ni časa, ne boste nikoli imeli možnosti, da se naučite slovenski jezik, je pojasnila. In dodala, da jo vse, kar je slišala na okrogli mizi, tudi nekoliko straši. Trst in Kras sta bila namreč vedno povezana. TINA ČIČ
