Pot iz pekla
Copiapó, Čile. 5. avgust 2010. Okoli 14. ure se v rudniku bakra in zlata poruši del stropa in stene. Na površju se v sklopu evakuacijskega načrta prične preverjanje prisotnosti rudarjev.
Popis je večkrat ponovljen in številke kažejo zmeraj isti rezultat: minus 33. Več kot sedemsto metrov pod zemeljsko površino. Dlje kot pet kilometrov od vhoda v rudnik. Sondirni svedri zarohnijo v zemljo, a rudarjev ne najdejo. Po sedemnajstem dnevu sondiranja na površju eden od delavcev zakriči od veselja. Na svedru je našel z lepilnim trakom pritrjen listič: “Estamos bien en el refugio, los 33.” (Smo v pribežališču in smo v redu.)
Čilsko Medžugorje, južnoameriški Lurd
Mediji poročajo o čudežu. Copiapó postane čilsko Medžugorje, južnoameriški Lurd. Svojci in prijatelji pogrešanih molijo na površju, ob svedrih, ob vhodu v rudnik. Delo reševalnih skupin in rudarjev na površju je vse bolj moteno in oteženo. Potrebna je intervencija policije, ki na srečo mine brez izgredov. Vsa država je na nogah oziroma kolenih in se zahvaljuje bogu. Eni vrtajo, drugi molijo, a čudeži ne sežejo sedemsto metrov globoko. Sedemnajst dni se je 33-glava skupina pod zemljo preživljala z dvema žlicama tune, drobnimi koščki breskev in požirkom mleka, ki je medtem pričelo fermentirati v kislo gmoto, podobno jogurtu ali skuti. To je bil glavni, edini obrok v 24 urah. Krat sedemnajst.
V prvih dneh po prvem stiku so bile vzpostavljene še tri sondirne poti. Ena za zrak, ena za hrano, ena za komuniciranje. Nobena cev - zaradi varnostnih razlogov - ni smela imeti notranjega premera širšega od dvajset centimetrov. Sondirna cev za dotok zraka je prišla tako rekoč v zadnjem trenutku. 33 rudarjev je namreč zadnje dneve preživelo leže - hlastali so za kisikom in se skoraj zastrupljali z lastnimi emisijami CO2. Sedemnajst dni so preživeli v skorajda popolni temi. Luči na čeladah so napajali preko akumulatorja enega od strojev, a so s tem kmalu nehali. Če so hoteli zagnati akumulator, so bili prisiljeni zagnati motor in se daviti v izpušnih plinih dizla. 33 na manj kot šestdesetih kvadratnih metrih.
Prosili so za vino in preklete čike
Ob poznejši redni dostavi hrane in pitne vode prek cevi si je ekipa nekoliko opomogla. Pričeli so prejemati sporočila svojcev in vzpodbude z vseh koncev sveta. Svetovni mediji so nenehno poročali - še vedno to počnejo - o njihovem stanju. Postali so, popolnoma upravičeno, nekakšne zvezde, ki žal ne morejo nič zoper mrak okrog sebe. Sedemsto metrov daleč. Globoko. Tako blizu, a obenem tako prekleto daleč.
Ko so se po ceveh spustile prve kamere, je eden od rudarjev izjavil, da se čudeži dejansko dogajajo, kajti po tridesetih letih poroke sta si s ženo ponovno pričela pisati ljubezenska pisma, in solze so mu za nekaj trenutkov odplaknile sluz in težko kovinsko umazanijo z oči.
Ujeti rudarji očesu medijske leče zaupajo, da čas preganjajo z izmišljevanjem absurdnih zgodbic in prepevanjem. Veliko prepevajo. In molijo. Čeprav vse kaže na stabilne razmere, molijo kot še nikoli. Ker je govor o sedemstotih metrih. Ker je govor o prekleto trdih skalah, ki jih bo treba prebiti, da bi jim lahko podali roko. Marsikdo od njih bi dal leto življenja, če bi potem lahko vsaj za pičlo sekundo pokukal v tisto žarečo luknjo sredi neba, ki jo v spominu hranijo pod imenom - sonce. A ne danes. Ne, niti jutri. Mogoče novembra. Mogoče.
V trenutku, ko pišem te vrstice, se “fantje” prebijajo skozi 53. dan. Bolje povedano - skozi 53. noč brez dneva. Fizično so preskrbljeni že vsaj en mesec. Psihična, duševna plat pa je popolnoma druga zgodba. Alkohola in cigaret jim reševalci niso dali. Na površini se namreč ne ukvarjajo zgolj z reševanjem. Ne, ne počno le tega. Očitno jim krojijo tudi moralo. Utrjujejo osebno moralo v okoliščinah, kjer je že pretirano načeta. Strokovnjaki na površju so po lastni, nedvomno profesionalni presoji očitno ocenili, kaj rudarji potrebujejo in do kolikšne mere bodo uslišali njihove prošnje.
Na površju nekaterim očitno ni povsem jasna stiska (roko na srce - nobenemu ne more biti), kakršni morebiti še nihče ni bil priča, razen tisti preživeli, ki so se leta 1972 raztreščili na urugvajskih Andih in so za preživetje segli tudi po ljudožerskih prijemih. Pikra ironija: eden od preživelih nesrečnega leta čez Ande sodeluje kot guru moralne podpore izoliranim rudarjem. Sredstva za sprostitev jim ponujajo po izučeni, a bržkone lastni presoji. V kamere so rohneli, barbarsko tulili in prosili za vino in preklete čike. Odgovor je bil: ne. Moralno, etično čist “ne” za zagotovitev nemotenega, protokolarnega modusa operandi.
Za sprostitev so jim po ceveh poslali nekaj prenosnih Sonyjevih play stationov. 33 Sonyjevih enot kot sprostitev ljudem, ki jasno kažejo znake anksioznosti, depresije in počasi tudi znake agresivnega vedenja v prostoru, kjer ne moreš biti sam in si zgolj del konglomerata, ki sliši na ime “los 33”. V prostoru, ki je obupno neznosen v svoji tesnobi, v prostoru, kjer čedalje več vonjev prihaja od fekalij. Od človeškega blata. V prostoru, kjer jim ni dopuščena sekunda intimnosti, niti ko praznijo svoje črevesje. In ko ti le uspe, ostalih 32 parov oči prosiš, naj se za nekaj minut obrnejo stran, saj bi tisto, kar bi utegnili videti, dodatno načelo tvojo notranjost. Tisto, česar ne bodo videli, bodo tako ali tako slišali. In vohali. A človek - pravijo - se privadi vsemu. Predvsem če je tisto, kar ima na voljo, manj kot nič. Play station so jim kasneje odsvetovali uporabljati, da bi se ognili morebitnim primerom izoliranosti in odtujenosti. Ker so “los 33”, in če hočejo uspeti, morajo delovati enotno.
Duševnih sprememb ni mogoče napovedati
Začeli so se pojavljati dvomi celo o njihovi dieti. Strokovnjaki so predlagali hrano z minimalnimi količinami vlakna za preprečitev nastajanja trdega blata, ki naj bi bilo najbolj toksično, kajti odvoz kakršnihkoli odpadkov iz rudnika je trenutno nemogoč. Predlog o dieti je bil zavrnjen, ko so študije pokazale, da bi bili na dolgi rok rudarji pretirano izčrpani, če ne celo shirani. Srečo v nesreči so imeli, da so sploh preživeli.
Nesreča v sreči pa postaja nekoliko bolj jasna z dnevi. Fantje morajo zdržati vsaj še mesec, vsaj do začetka novembra, mogoče še dlje, in play station je uteha s kratkim rokom trajanja. Do tu je vse v redu, pravijo eksperti reševalne akcije. Psihiatri nemo kimajo. Vatikan pravi, da jim stoji ob strani. Na površju svojci preživljajo dan za dnem v šotorih, kampirajo na strehi sedemsto metrov globoke tišine, na zamašku slehernega upanja in nemih kletvic, ki sikajo izza stisnjenih, propadajočih zob, saj je higiena globoko na dnu luksuz. Kot sicer vse. Le čas se nekako ohranja. In ne gre nikamor. Je nemo zakulisje za pisanje pisem ženi. Ali ljubimki. Hčerki, ki se je rodila po prvem tednu njihove “ugrabitve”, predsedniku, ki ga rotijo, naj jih ne pozabi. Drobci življenj, ki jih poskušajo ohraniti pri zdravem umu. Če se zgolj eden v ekipi zamaje, lahko to pomeni konec, ki ga diktira homo homini lupus.
“Rudarje v prejšnjih nesrečah je bilo moč rešiti po več tednih izolacije. Trije meseci so svojevrsten rekord, katerega razsežnosti - govorim predvsem o duševnih stanjih - še niso znane,” zatrjuje Dave Feickert, mednarodno priznan svetovalec v primerih rudniških nezgod. Kakršnakoli prognoza bi bila torej zgolj igra na srečo. Na dnu temo občasno prelomijo žarki svetilk na njihovih čeladah. Na površju očitno vlada gostejša tema. Zaloge antidepresivov so pripravljene, in če bo potrebno, jih bodo pomešali v hrano. Reševalna akcija poteka. Pluje kot ladja v gosti megli in ne ve, kam je namenjena, a vse kaže, da potuje tja, kjer ni bil še nihče.
Na dnu vsega tega še ne vedo. Majhne laži, prikrite resnice včasih, zgolj včasih pomagajo bolj kot neizprosna klofuta resnice. Zadnja stvar, ki bi jo možje trenutno potrebovali, je preplah. Bilo bi pogubno. Bil bi kaos, ki ga še tako dobro zasnovana reševalna akcija ne bi zajezila. V Copiapu vrtajo dalje, globlje. Sondirne rove je potrebno razširiti. Fante je potrebno znova “ukrasti” na površje. Če že ne hitro, vsaj učinkovito, kot profesionalen tat v hiši strahov. Noben korak ne sme biti prepuščen naključju. Stene bi se ponovno zgrnile same vase, kot bi hotele reči: če te jaz ne morem imeti, te pač nihče ne bo. A v hiši strahov čas teče drugače. Ne teče. Čaka. Na kaj čaka, tega nihče ne ve.
Na pol poti do nebes
Pred nekaj dnevi so čilski reševalci predstavili poslednjo sondo, ki je neke vrste dvigalo, s katerim naj bi rudarje enega za drugim pripeljali na površje, a to bo v najboljšem primeru šele novembra. Reševalni rov je treba do takrat razširiti in predvsem ojačati. Počasi, z občutkom, a vseeno hitro. Kajti fantje so na nitki, kot je tudi ta članek. Teden dni od tega sem bil deležen pikre, racionalne opazke, češ: “Kaj sploh lahko napišeš o rudarjih? Dejansko nimaš pojma o tem, kaj se dogaja z njimi. Nihče ga nima.”
In to je res. A če bi ljudje govorili in pisali zgolj o stvareh, ki jih dobro poznamo, bi bil ta planet prekleto tih. Praktično nem. Kot bi pogoltnil samega sebe v tišino pod Copiapom. Ugasniti bi morali sleherno žarnico in si za večino dneva zavezati oči, moliti v blatu, da upanje ima še vedno smisel v svetu, ki smo ga nekoč poznali, a nam je sedaj obupno tuj. Sedemsto metrov pod površino ga fantje nedvomno hranijo v najboljšem spominu, in ko sence prerastejo v temo, je le od posameznika odvisno, s kakšno silo se bo oprijemal spomina. Kajti če popusti, se znajde na kraju, o katerem je Bruce Springsteen pel leta 1991: “Sem na pol poti do nebes in komaj pičlo miljo zunaj pekla. In počutim se, kot bi se vračal domov.”
Skladba se imenuje Better Days (Boljši dnevi). Upam, da jih imajo “los 33” pred sabo še ogromno, kajti november je za vogalom, a mi vsi smo že doma.
ANDREJ VIDIC
