“Potrebujemo ostro kritiko poslovnih in marketinških strategij”

Po zaključenem podiplomskem študiju političnih znanosti na Univerzi v Amsterdamu je formalno izobraževanje nadaljeval v Avstraliji, kjer je najprej doktoriral na Univerzi v Melbournu, kasneje pa prejel postdoktorsko štipendijo na univerzi v Brisbanu. Medtem pa je postal aktivni član fundacije za pridobivanje ilegalnega znanja Adilkno. Med leti 1989 - 1994 je urejal revijo o medijski umetnosti Mediamatic in predaval medijsko teorijo v državah srednje in vzhodne Evrope. Teoretska publikacija The Media Archive, ki je izšla v tem obdobju, je bila prevedena tudi v slovenščino. Leta 2000 je v Amsterdamu organiziral kritični antipod novi ekonomiji, konferenco Tulipomania Dotcom. Štiri leta kasneje je postal raziskovalec interaktivnih medijev na Hogeschool van Amsterdam, naslednje leto pa tudi izredni profesor novih medijev na Univerzi v Amsterdamu.

Racionalni Lovink si prizadeva, da bi moč korporacij, ki upravljajo splet, prenesli na uporabnike in skupnosti. Z idejo o vzpostavitvi trajnostne decentralizacije internetne iniciative se zoperstavlja neoliberalističnim zgodbam o uspehu. Avtor novomedijske uspešnice The Dark Fiber v okviru organizacije Institute of Network Cultures trenutno pripravlja dva nova zbornika, enega na temo kritične raziskave Wikipedije in drugega kot nadaljevanje knjige o projektu Video Vortex, ki se ukvarja s politiko in estetiko spletnega videa.

> Naslov vašega predavanja na simpoziju festivala Repair 2010 Open Source Life “Pomen odprtosti in odprtokodnih sistemov” je zelo nejasen. Ali lahko pojasnite problematičnost same ideje odprtosti?

“Bistvo razprave je v vprašanju: ali je nekaj narobe z implementacijo odprtosti v družbi ali pa preprosto napademo koncept odprtosti in ga v celoti zavrnemo. Tematiko raziskujem z avstralskim teoretikom Natom Tkatzem, izhodišče raziskave pa je v ideji nepotrošnih dobrin. Očitna prednost odprtokodnih kreacij je namreč v tem, da niso potrošne dobrine. Zelo težko je ohraniti posameznike, ki proizvajajo nepotrošne dobrine v potrošniško usmerjeni družbi. Ko zagovarjamo načela odprtosti in se mobiliziramo v bitki proti avtorskim pravicam, se moramo zavedati širšega gospodarskega konteksta, še zlasti v dolgem obdobju trenutne recesije. Računalniških 'geekov' in akademikov z rednimi dohodki negotove življenjske razmere niso prizadele. Zato se moramo vselej vprašati: kdo je sprožil akcijo in kaj je njen namen? Kdo spodbuja umetnike, da brezplačno razdajajo svoje delo? Zakaj svoje zglede omejujemo na nedolžne amaterje, namesto da bi razpravljali o mladih strokovnjakih? Ali sploh vemo, kaj pomeni, da se ne moreš preživljati s svojim poklicem?

Koncepti proste kulture in odprtosti so bili iz konteksta računalniškega programiranja in operacijskih sistemov, kot je Linux, preneseni v kulturno-kreativni kontekst. Pri tem so imeli najboljše namene, vendar se niso posvetovali z akterji iz umetnosti in kulture. V družbi obstaja veliko povpraševanje po zanesenjakih, računalniških znanstvenikih in programerjih. Brez njihovih prispevkov bi se porušila celotna infrastruktura. Vendar pa to na žalost ne velja tudi za umetnike. Računalniški strokovnjaki doslej še niso imeli težav z zagotavljanjem prihodkov, tudi če upoštevamo globalni outsourcing njihovega dela. Posledično tudi nimajo prave predstave, kaj se zgodi, ko mantre odprtokodnih sistemov prenesemo v druge kontekste. Tam se ljudje, ki delujejo pod strogimi pogoji neoliberalne ekonomije, dejansko borijo za preživetje.

Ne pozabimo tudi na dejstvo, da telekomunikacijske korporacije in proizvajalci strojne opreme prav tako spodbujajo koncepte proste kulture in odprtokodne sisteme. Apple je odličen primer tega s svojo paradoksalno strategijo ‘rip mix burn’ na eni strani in strogimi omejitvami avtorskih pravic znotraj programa iTunes na drugi. Ne smemo pozabiti, da prosta kultura in odprtost ne predstavljata enega samega ideološkega bloka. Razkol med prosto (svobodno) in odprtokodno programsko opremo je obstajal celih dvanajst let. Danes je na voljo ogromno licenc, ki omogočajo izdajanje, uporabo ali spreminjanje programske opreme. Enako bi moralo veljati tudi za kreativni output. Potrebujemo proliferacijo različnih modelov prihodkov. V svojem govoru v Linzu sem omenil nekaj projektov, ki delujejo v tej smeri, kot na primer Kickstarter, Flattr, Kachingle in ThankThis. Prav tako bi se morali učiti iz napak nedavnih projektov Sellaband in FabChannel.”

> Novi mediji po eni strani uporabnikom ponujajo kreativnost in samoaktualizacijo, po drugi pa vzpostavljajo nad njimi oblast in nadzor. Ali lahko trdimo, da s tem novi mediji še dodatno krepijo neoliberalni kapitalizem?

“To zagotovo drži. Vendar novomedijski evangelisti tega nikoli ne bodo priznali. Potrebujemo ostro kritiko in temeljito dekonstrukcijo poslovnih in marketinških strategij. Zagovorniki odprtokodnih konceptov in proste kulture se vselej izogibajo tovrstnim razpravam. Ravno zato je potrebno odpreti prostor za hegeljansko, dialektično, negativno žižkovsko energijo, s katero bi napadli agende korporativnih svetovalcev. To pa je tudi enkratna priložnost za slovenske kritike, da vzniknejo iz ozadja. Ugotoviti moramo, kaj privlači povprečne uporabnike, da se zatekajo k tehnološko liberalistični retoriki na omrežju Techcrunch in sorodnih spletnih portalih. Zlasti pripadniki mlajše generacije se ne zavedajo, da spodkopavajo svoje lastno preživetje. Ne trdim, da se moramo vrniti k režimom pravic intelektualne lastnine, ki jih podpira Microsoft. V svojem govoru sem predstavil nekaj projektov, ki predstavljajo konkretne predloge novih modelov prihodkov. V tem je moja glavna kritika Creative Commonsa. Razvijanje licenc je pozitivno, vendar morajo biti lansirane skupaj s konkretnimi predlogi o preživetju umetnikov. Poudarjam, da si družba ne sme zatiskati oči in prelagati odgovornosti na posameznike.”

MATEJA ROT

Nadaljevanje pogovora lahko preberete v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje Primorskih novic.