Povprečni poslušalec je fantom

>Kako hudo je s slovensko glasbo, da mora njeno predvajanje z zakoni in s kvotami vsiliti država?

“Slovenska družba ni nikoli živela v večjem blagostanju in iz tega prihaja tudi blagostanje vseh ostalih, vključno z glasbeniki. Glasbenikom ne gre tako slabo, glede na to, koliko jih je in koliko jih lahko od glasbe živi. In to želijo obdržati z vsemi sredstvi. Slovenci imamo srečo, da imamo svojo državo in lahko to uredimo z zakoni. Naši zamejci te sreče nimajo. Če država torej pomaga vsem, pa naj še nam. Naj se torej zakonsko uredi, navkljub tržnim zakonitostim. Torej, toliko morate kupiti tega, toliko onega. Taki predpisi se niso nikoli obnesli. Po drugi strani pa je res, da moramo vso tujo glasbo plačevati. Tuja glasba, ki jo vrtijo, je še slabša kot slovenska, vsaj besedilno. A ima boljšo produkcijo, skratka, tehnična plat je bolj speglana. Imajo pač več prakse. Zakaj bi poslušal ta 'pofl'? Bom raje domačega. To pa je argument v prid 'našim'. Če se bo plačalo našim, je zelo verjetno, da bodo denar vložili v nove produkte, v boljšo opremo, tehnologijo ... V tem pogledu je smotrno, da se predvaja čim več slovenske glasbe, kajti žal mi je, ampak Italijani je ne bojo. Ni realno pričakovati, da bi tam nekje v Neaplju predvajali slovensko glasbo, razen v kakšni eksotični oddaji. To moramo početi sami.”

>Kako komentirate priročna argumenta glasbenih urednikov, da slovenske glasbe ni dovolj in da je prava težava pomanjkanje kakovostne glasbe?

“Kaj je kakovost? To vsi definirajo subjektivno. Huda zagata. Subjektivni okus postaja objektivni takrat, ko gre za okus urednika. Tak'le 'mamo. Ampak o okusih ni vredno razpravljati. Vsake oči imajo svojega malarja. Temu rečemo subjektivnost … In če imaš položaj, postane zasebni okus javno merilo. Kralj Ludvik je denimo hodil po gradbišču, kjer je danes tako lepo, znano kot Versailles, in je izbiral. Če si je zaželel slišati harmonijo narave, so odprli vodomete, če si zaželel teatra, so že igralci bili nared. In če mu ni ugajalo - je zadeva z avtorji in izvajalci vred propadla. To se je dogodilo celo Molièru. Merilo je bilo - okus kralja. Bil je merodajen in verodostojen. Z demokracijo postane merilo ljudstvo. In tu se začne množična kultura, okus mase, igre, zavajanje, reklame itd. Tu ne gre za noben Herderjev genij naroda, tu gre za manipulacijo, kajti z množično produkcijo avtorji izgubijo avro, kar je Walter Benjamin kot eden prvih razčlenil. Pri nas bi želeli obdržati avro kreatorja in iz tega izhajajoče bonitete. Časi romantike so mimo in ideal genija, ki naj bi imel neposreden stik z božanskim navdihom, je le še arheološko zanimiv. A še dovolj živ, da avtor zahteva izjemne časti. In ker smo v dobi ekonomskih blagodati, je ta čast lahko merjena samo v denarju. Avtor je le del proizvodnje kulturnih produktov. Industrija ga rabi, kot zaščitni znak, kot trade mark™, kot tisto posebno, kar loči njihov proizvod od ostalih.”

>Kako to mislite?

“Avtor je danes fikcija. Je samo delček proizvodnega procesa, ki mora obstajati za njegovo verodostojnost. Pri plošči je njen avtor samo razlog, da se vse to dela. Zaslužijo vsi dosti več kot 'avtor'. Recimo, da je na naslovnici pevec, ki ni ne skladatelj ne tekstopisec ne aranžer, ampak delo samo zapoje, pa še to ne vedno. Kaj zdaj? Avtor je samo še blagovna znamka, fasada, za katero se skriva celoten produkcijski proces.”

>Čemu torej protest naših avtorjev?

“Zastopali so interese produkcijskega procesa. Tega se niti ne zavedajo. Zato ima Sazas interes, da se glasbeniki povezujejo, ne glede na žanr, saj gre za ustvarjanje monopola, kajti žanrsko se ti glasbeniki izključujejo, so si popolnoma protislovni.”

>Pogled na dvorano Cankarjevega doma je pokazal nekaj izjemnega, kar bi cinično lahko primerjali s spravo v Kočevskem rogu. Skupaj so sedeli Werner, Predin, Siddharta, Saša Lendero, Gal Gjurin in drugi glasbeniki, ki se sicer med seboj celo prezirajo. Kako naj to razumemo?

“To je samo dokaz, da je njihov interes ekonomski. In ta združuje. Izboriti si morajo svoj del kolača in ga čim manj dati tujcem. Edino tu si lahko to izbore. Ampak to je temeljna naloga države, ki ščiti svoje državljane. Čemu država, ki ščiti tujce? V bivši državi so prišli turisti. Zaradi njih je bilo treba postoriti nešteto stvari, imeli so več pravic kot domači, denimo, lahko so hodili v igralnice, mi tega nismo smeli. Turistu se je vse dovolilo za denar, nam prepovedovalo. Zdaj naj bi si bili enaki. Vsaj s turisti. Tu imajo prav. Problem bo nastopil, če sem natančen - nastal bo prepir, ko se bodo zahteve izborile.”

> Zakaj?

“Zelo preprosto - ker stvari niso transparentne. Kako že gre tisto o Zlatem pravilu? Kdor ima zlato, postavlja pravila. Pri nas priredimo to reklo: kdor ima položaj, postavlja pravila. Večina pri vrhu Sazasa nima težav z izplačili, te težave imajo ostali. Žal je večina publike ne-zavestna. Briga jo čemu in zakaj. Hočejo se zabavati: čim neumnejše je – bolje je. Avditorij se počuti superiorno, saj ni tako neumen kot nastopajoči. Zakaj bi šel na prireditev, kjer moram mozgati, kaj so hoteli povedati, potrebujem razvedrilo, neobvezujoče in primitivno. To je seveda past, ki si jo je publika prostovoljno izbrala.”

>Kaj pa izvajalci?

“Izvajalci bi morali seveda preseči to inercijo in ponuditi boljše in več. Ampak, denimo, narodnozabavnjaki in pop izvajalci bodo, takoj ko se izbore kvote, uporabili točno te argumente poslušljivosti, s katerimi se borijo proti tujcem, znotraj domače scene. Zagovarjali bodo všečnost, okus, da gre njihova glasba v uho ... torej vse, kar jim zdaj odvzemajo tujci. Potem pa bodo take, kot sem, z argumenti všečnosti in poslušljivosti izrinili.”

> Ali ni glavni argument glasbenih urednikov, da povprečni poslušalec “to želi poslušati”? Kdo je ta tipični, šolski primer poslušalca?

“Povprečni poslušalec je fantom. Tako kot je fantom geslo 'Mi smo Slovenija'. To so izmisleki. Povprečni poslušalec je opravičilo. Podobno je s pojmom gledanosti. To so sodobne medijske legende. Good news is bad news - to je vodilo. Ljudje gledajo grozo. In onemijo. Ta šok imenujejo gledanost. In organizmi se morajo privaditi ali pa izumrejo. Otroci ne morejo gledati dnevnika, ker je to res, a zlahka gledajo srhljivke. Vzgoja občinstva, se je temu nekoč reklo. To je popolnoma izginilo, gre le še za 'zabavo'. Povprečni poslušalec je bolj potreben urednikom kot nam, uporabnikom medijev.”

>Ali ne gre tu za vprašanje, ali je bila prej kura ali jajce?

“Temelj vsega je manipulacija. Mediji so že zdavnaj izgubili svojo izobraževalno funkcijo. Ta je manjšinska, ako je je sploh še kaj. BBC vrti otroške oddaje med peto in sedmo uro zjutraj, potem pa je konec ... Pri nas ni kaj dosti drugače. V vseh teh letih nismo napravili fonda izobraževalnih oddaj, ki bi bil na razpolago šolam. Toliko je bilo prevedenega in bi bilo uporabno. Ampak oddaja je le večji zalogaj kot ena pesem.”

>Je bilo prej povpraševanje ali ponudba radijskih postaj, ki vzgajajo poslušalce k povpraševanju po hitih?

“Izgovor, češ, tega naši poslušalci ne poslušajo, je seveda opravičilo. Večina, navkljub raziskavam, ne ve kdo so njihovi poslušalci. Znana računalniška modrost pravi, ko ne gre več, preberi navodila za uporabo. Večina nas ne bere navodil. Ljudje se v studiu ne zavedajo, da obstaja tam nekje izven studia nekdo, ki to morda posluša. Zasebni štosi, nejasna namigovanja - tega so polni komercialni radii, celo Radio Študent privatizira. Vsilijo nam, ko se temu reče, ta diskurz. In tako smo že v tem, da nas bolj prizadene, če žena vara znanega igralca, kot pa če bi moja mene. In trpimo trikrat bolj zanj. In ta izgovor, da nekaj želijo poslušalci, je najpriročnejši. Kako že gre? Samo crknjene ribe plavajo s tokom.”

>Zdi se, da s tokom prvič skupaj plavajo mnogi glasbeniki in Sazas, ki je nekako podprl kongres. Češ, brez slovenske pesmi ni slovenske identitete ...

“Spori med glasbeniki in Sazasom, vmešavanje politike, spor z Uradom za intelektualno lastnino - vse so viharji v kozarcu vode. Denarja ni za vse, torej se bo treba dogovoriti za pravila igre. In izkušnje nas uče, da si je treba izboriti položaj zraven korita, da si vsaj nekaj izboriš. Zato do določenega zneska ne dobiš ničesar, izplačilo sledi šele, ko presežeš ta prag. Ekonomsko ima to svoje razloge, saj stane pošta več, kot dobiš. A vseeno - Sazas (in vse podobne organizacije) ščitijo glasbenike, ki jih veliko predvajajo, ne pa tistih, ki raziskujejo, odkrivajo novo, eksperimentirajo. Inovacije preprosto niso nagrajene. Nagrajuje se samo utečene, etablirane sisteme. V tem trenutku so pač potegnili ven slovenstvo, ki je v naši državi ekonomska kategorija. Da bi denimo razvijali slovenščino, uporabljali smiselne fraze v svojih pesmicah ... to ne. Da ne bom samo čez narodnjake govoril - recimo, zadnjič sem natančno poslušal komad Big Foot Mama. V redu, si rečem, dobro, to je izraz generacije. Ampak sintaktično mi je tuje, naj bi šlo za sleng, pa vendar ne razberem sporočila. Ne razberem niti tega, da ga zanalašč ni. V čem je njegov problem? Je prišel do izpolnitve ali ne? Skratka, ostajam zunaj, kajti noter ne morem. No, kaj vse šele govore o meni!”

>Kaj pa narodnozabavni ansambli?

“Pri njih pa rima vse poštima. Kar je muzkontarjev tiče, novačijo profesionalne, akademsko izobražene glasbenike. Zato so tudi prilagodljivi in so načeloma v svojem raziskovanju povečini naredili tudi precej večji žanrski in stilni napredek. Sedaj se že krepko spogledujejo s popom. Tematsko so pa ostali pri rojstnem dnevu, šoferskem izpitu, mamici za rojstni dan, ljubica odpri, pijan sem prišel domov ...”

>Kaj je torej temeljni problem Sazasa? Je to mogoče pojasniti v nekaj stavkih?

“Temeljni problem Sazasa je obrtniška mentaliteta, a ukvarjajo se s stvarjo, kjer je nujen ščepec prosvetljenstva. Sazas združuje dve funkciji, ki sta bili ločeni - nabiranje denarja in razdeljevanje. Seveda ne gre za slovensko identiteto. Ne, to je podjetje, bolje obrtniška delavnica, ki deluje na star cehovski način. Vendar odpira tale problem kongresa glasbenikov izjemno perečo temo nacionalne identitete. Kako biti moderna nacija v skladu s časom in ekonomsko situacijo? Rekli bi, da smo spet pri klasičnem samoizpraševanju zamudnikov, le da ne gre za pomlad narodov, ampak za njihovo jesen. Nacionalna država je bila cilj 18. stoletja, revolucija 19. in globalne (svetovne vojne) vojne so bile problem 20. stoletja. Stanovsko društvo (ali ceh, kot je denimo Sazas) pa je problem srednjega veka, ko se Evropa vnovič urbanizira. Za 21. stoletje pride v poštev zelena opcija, novi humanizem in novo prosvetljenstvo. Če hočemo dalje in naprej, moramo iz načel renesanse, humanizma in razsvetljenstva ustvariti sodobno kozmopolitsko družbo. Če ne uspemo, se bo pač drugo deblo živali razvilo in zavladalo, ako Zemlja zdrži.”

>Zdi se, da je do dogajanja na slovenski glasbeni sceni kritična predvsem alternativa. Mnogi izvajalci, ki jih težko slišimo po radijskih valovih, so pa ljubljenci kritikov ...

“Žal pri nas ni verodostojne ali vsaj merodajne kritike. Nimamo kulturno-glasbene kritike. Vsi strokovnjaki pišejo zahtevne elaborate za peščico, nihče se ne loti resnih in berljivih analiz. Danes prevladujejo sociološki zapise o dogodkih, zlasti o glasbenih. V večini primerov pa samo napišejo, 'da so bili tam'.”

>Vseeno obstaja skupina glasbenikov, o katerih mediji pišejo izjemno pohvalno, denimo Elvis Jackson, Melodrom, Silence,ki pa jih težko slišimo po radijih. Večina alternative vseh zvrsti je negativno nastrojena do Sazasa.Zakaj?

“Ker so jih izigrali, kadarkoli so hoteli pošteno nastopiti do Sazasa. Pobrali so denar, ki je izginil v vreči brez dna, ne da bi se vedelo, koliko denarja se je vanjo steklo. Tudi zame plačujejo organizatorji po nastopih, pa še nisem prejel evra. To je urejeno z mednarodnimi konvencijami, da je treba pošiljati podatke tudi v tujino, ako je treba. Sam sem se zaradi jeze in razočaranja nad prepiri pri nas včlanil v Gemo, kjer imajo vse podatke o mojih komadih – tudi za Delam. Običajno je v Združeni Evropi (saj smo pravno sedaj skupnost), da se povpraša za dela. Morda so to storili, kar pa močno dvomim, kajti podatkov ni na Gemi nobenih. Skratka - tale droben primer kaže, da so mednarodne obveznosti le pesek v oči. Podobno je bilo z Italijo. Takrat sem bil še v Sazasu. Prireditelj je plačal, saj so imeli vse dokumentirano, a pri nas pa nič. Zamera alternative je upravičena.”

>Sazas ima v svojih aktih kar nekaj spornih členov, na katere je opozoril tudi Urad za intelektualno lastnino. Veliko jih mora odpraviti. Sporno je menda predvsem točkovanje skladb.

“Kot sem že dejal, se preveč ukvarjamo s Sazasom. Problem je v t. i. novem nacionalnem programu. Kaj želimo razvijati, čemu bomo dali prednost, kaj nas bo potrdilo kot moderno nacijo. Temu se bodo potem, upam, hitro prilagodile tudi točke. Problem kaj bomo imeli za slovensko ustvarjalnost - pa ostaja odprt. Tu tudi urad ne more kaj dosti.”

>Zakaj pa nekateri glasbeniki, denimo Predin, Lovšin, Kreslin, Neisha in drugi, ki na Sazasovi spletni strani pravijo Mi smo za Sazas?

“Saj to so njihovi paradni konji. To so tisti, ki jim Sazas v tem trenutku ne more ničesar prikriti. Ti so v glasbenem poslu prišli tako daleč, da jih Sazas ne more več prenašati okoli. Alternativa pa tega ni vešča. Pri vsem skupaj se zdi temeljno vprašanje, kaj je slovenska glasba? Je slovenščina merilo? Je merilo, da je avtor državljan Slovenije? Je merilo količina? Lasten jezik ni nujno pogoj za narod. Recimo Irci govorijo angleško, Škoti prav tako, pa so še vedno Irci in Škoti. Tudi avtorji resne glasbe napišejo glasbo na latinsko besedilo. Verjetno je za posel bolj pomembno, ali je avtor državljan Slovenije. Eno je, da s svojo spretnostjo služimo denar, drugo pa je, kaj so naše nacionalne prioritete in vrednote. Vprašajmo se, ali je slovenski jezik nacionalna prioriteta in vrednota? In če je, vlagajmo vanj. Za to imamo vse zakonske možnosti. V Evropi je slovenščina enakovreden jezik vsem ostalim. Začeti moramo pri sebi: če med pet Slovencev pride Anglež, vsi govorimo angleško.”

>A med številnimi zbranimi glasbeniki na nedavnem protestnem zborovanju v Cankarjevem domu ni bilo prav veliko takih, ki bi bili s svojimi besedili zgled dobre slovenščine.

“Veliko je mešanja pogovornega in knjižnega jezika. Tipičen pristop pa je, da zapišejo nanana, ko jim zmanjka rim na - na. Nekaj veščine pa v stihokleparstvu mora biti. Tako kot se moraš naučiti igranja glasbenih inštrumentov, se moraš naučiti tudi stopic, ritmov, rim. Formo se da naučiti, vsebine pa ne. Vsebina je stvar invencije, navdiha, predvsem pa premisleka.”

>Večkrat v svojih razmišljanjih omenjate Walterja Benjamina, ki govori o kulturi kot delu proizvodnje in posledično umetniških delih brez avre. Ali ni v vsem tem tudi slovenščina izgubila svoje avre?

“Najprej moramo vedeti, da je slovenščina danes za nas ekonomska kategorija. Če smo zlobni, je slovenščina strošek. V tem jeziku se izražamo in je poseben, kar poskušamo uveljavljati in naprej prodajati kot blagovno znamko. Vsak narod, ki mu ni uspelo osmisliti svoje identitete, je izginil. Mi smo zdaj v hudem precepu. Imamo svojo državo, pa ne vemo, kaj z njo. Ne vemo, kako bi se zaščitili. Ne vemo, kaj sploh zaščititi. Kaj storiti z našo slovenščino? Naj imamo jezikovno policijo ali ne? Kako prepričati ljudi, da bodo govorili jasno, kleno in še duhovito. Slovenščini namenjamo zelo malo prostora in tako ji dajemo tudi zelo malo veljave. Na pedagoški fakulteti, denimo, je vsako jadranje ali smučanje pomembnejše od slovenskega jezika. Slovenščina za nas ne more biti izbirni predmet, kot plavanje ali smučanje. Ko se to prične, je zadeva že zelo krhka.”

> Ali boste v tem času, ko se ponovno veliko vrtita Delam in Revolucija, obogateli?

“Od Delam nisem v zadnjih šestih letih dobil evra, ker Sazas ne plačuje GEMI, kar sem že povedal. Sazas je samo primer tega, kar je za Slovenijo izjemno nevarno, in sicer prikrite borbe za podjetniške pravice in predvsem lastnino ter netransparentnosti delovanja. Seveda govorijo, da so transparentni, da imajo vsi vpogled, a to velja le za nekatere. Nimajo vsi vpogleda. V Orwelovi Živalski farmi je znan stavek: Vsi so enaki, le nekateri so enakejši!”

>Vam je kdaj žal odločitve, da se ne preživljate z glasbo?

“Ne, ker vidim, kakšne kompromise morajo sklepati moji znanci in prijatelji. Zoran Predin je nekoč dejal, kako si je želel službe, s katero ne bi imel načrtovanega vsakdana. Zdaj pa ima načrtovano vse za tri leta v naprej. Meni je tako bolje. Ostali se ukvarjajo s tem, kako bodo uspeli prevarati splošni okus, da nas bo poslušalec ponovno kupil. To sploh ni več izziv, zlasti ne ustvarjalnosti.”

> Glasbenik Jani Kovačič bo čez nekaj minut ponovno profesor filozofije. O čem boste danes predavali?

“Zdaj imamo grško klasično filozofijo, natančneje - razliko med Aristotlom in Platonom. Aristotel ima zanimivo razmišljanje, da lahko tudi slab človek napravi dobro umetnino, kajti izjemno pomembna je njegova veščina. Pri Platonu pa je popolnoma jasno, da tudi vse kar počneš, ni dobro, če sam nisi dober. Ampak Aristotel vnese v umetnost katarzo, očiščenje, ki nas dela boljše.”

>Na slovenski glasbeni sceni bi se najbrž Aristotel boljše znašel?

“Aristotel je bolj praktičen, Platon je idealist.” (smeh)

MAJA PERTIČ GOMBAČ