Pozabljeni osamosvojitelj
Le malo nas pozna življenjsko zgodbo Franca Jeze, ki se je pred štiriindevetdesetimi leti rodil na Spodnji Hajdini pri Ptuju. Po končani osnovnošolski in gimnazijski izobrazbi je odšel študirat pravo v Ljubljano; tam se je pridružil gibanju Kocbekovih zarjanov.
Ob izbruhu druge svetovne vojne je leta 1941 vstopil v Osvobodilno fronto, kmalu zatem pa ga je fašistični okupator interniral v kraj Volterra v Toskani. Jezovo ujetništvo se je nato nadaljevalo v nemških taboriščih Dachau in Überlingen. Po koncu vojne se je vrnil v Slovenijo ter bil nekaj let zaposlen kot časnikar pri Slovenskem poročevalcu, nato se je odločil za pot v emigracijo. Svoj novi dom si je uredil v Trstu, kjer je do smrti leta 1984 delal kot honorarno zaposleni časnikar na Radiu Trst A.
V svojem življenju se je Jeza udejstvoval na marsikaterem področju. Bil je časnikar in publicist, pa tudi pisatelj in dramatik. Za tržaški liberalni tednik Novi list, ki je izhajal iz kroga Engelberta Besednjaka, je sproti beležil kulturni in družbeni utrip v zamejstvu in na Slovenskem. Napisal je tudi več radijskih iger, za katere je prejel nagrade in priznanja. Kratko prozo (predvsem črtice) je začel objavljati že v študentskih letih, in sicer v reviji Mlada setev. Ob 25-letnici smrti je njegova rojstna občina Hajdina s pomočjo pokroviteljev izdala zbirko njegove kratke proze z naslovom Zakasnela pomlad in druge kratke zgodbe, ki jo je uredila profesorica Vojka Havlas. Med Jezovimi deli velja omeniti še memoarsko literaturo Spomini iz taborišča, ki je v knjižni obliki pri Goriški Mohorjevi družbi izšla leta 1985 in ki jo lahko v marsičem primerjamo s Pahorjevo Nekropolo.
Že kmalu se je v mladem slovenskem razumniku začelo oblikovati prepričanje, da slovenski narod potrebuje lastno državo. Svoje poglede na pretekle in tedanje politične razmere v matični domovini je izpostavil na začetku petdesetih v spisih z naslovom Sodobna slovenska problematika, v katerih je bil kritičen predvsem do predvojnega in povojnega beograjskega centralizma. Eseji so izhajali v zbornikih Stvarnost oz. Stvarnost in svoboda, ki jih je Jeza v času zavezniške vojaške uprave v Trstu urejal skupaj z nekaterimi tedanjimi političnimi emigranti, denimo Jožetom Peterlinom in Vinkom Beličičem. Sodobno slovensko problematiko je nameraval objaviti tudi v samostojni knjižni izdaji.
Svoje videnje na slovensko državnost je Jeza še dodatno izoblikoval v šestdesetih letih, ko je v Trstu ustanovil Akcijski odbor za neodvisno Slovenijo. V tem času je namreč svoje rojake, ki so začeli zahajati v Trst po nakupe, skušal prepričati o potrebi in nujnosti po samostojnosti Slovenije. Za širjenje svojih idej si je omislil preprost, a učinkovit način. Med brisalce šip jugoslovanskih avtomobilov s slovensko registrsko tablico, ki so bili parkirani na tržaških ulicah, je zatikal letake, s katerimi je Slovence pozival, naj se po lastnih močeh trudijo za neodvisnost Slovenije. O potrebi po slovenski samostojnosti je bil Jeza prepričan tudi in predvsem iz gospodarskih razlogov. Na podlagi uradnih poročil režimskih medijev v matični domovini je namreč v samozaložbi leta 1959 izdal študijo z naslovom Nova tlaka slovenskega naroda. Knjigo je posvetil mladima, ki sta življenje izgubila na delovnem mestu.
Svoje poglede na slovensko samostojnost je še dodatno izoblikoval v sedemdesetih letih, ko je v zdomskem tisku, in sicer kanadski Slovenski državi ter argentinski Smeri v slovensko državo, objavljal besedila o tem, kako naj bo urejena nova samostojna slovenska država. Svoje politično delo je povzel v petih zbornikih, ki so izšli konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let. Zbornike Alternativa (1978), Iniciativa (1979), Demokracija (1980), Akcija (1981) in Samostojna Slovenija (1983) je prav tako objavil v samozaložbi.
Franca Jezo lahko torej zagotovo uvrstimo med tvorce slovenske države, čeprav mu do danes v matični domovini ni bil odmerjen prostor, ki si ga zasluži. Njegovo bibliografijo je pred dobrim poldrugim desetletjem sestavil ptujski bibliotekar Jakob Emeršič. Iz te je razvidno, da so Jezovi spisi raztreseni daleč naokrog. Njegovo delo bo potrebno v prihodnje še temeljito proučiti ter ga pravilno ovrednotiti. Podobno kot z drugimi velikimi možmi, ki so bili prepričani o lastnih idealih (Camillo Cavour o Rimu kot italijanski prestolnici, Alcide de Gasperi o združeni Evropi brez meja, Fulvio Tomizza o prijateljstvu med tu živečimi narodi), se je usoda poigrala tudi z njegovim življenjem. Uresničitev njegovih sanj s(m)o leta 1991 dočaka drugi.
Jeza je v primorskem zamejstvu spričo tedanjih političnih razmer v matici preživel večino svojega življenja. Danes počiva v kraški zemlji. Na njegov nagrobnik je družina dala vklesati misel, ki jo je zapisal v zborniku Neodvisna Slovenija. Takole se glasijo njegove besede iz leta 1983: “Slovenija mora postati dežela svobodnih in vedrih ljudi. Če to nismo mogli biti mi, ljudje starejših generacij, naj postanejo to nove, mlade slovenske generacije. Neodvisno in demokratično Slovenijo hočemo ustvariti predvsem zanje.”
PRIMOŽ STURMAN
