Življenje v srbskih migrantskih centrih
V Srbiji na priložnost, da bi legalno ali nelegalno vstopili v EU, čaka približno 4000 migrantov. Ko bo zima pokazala zobe, jih pričakujejo še kakih 3000. V srbske migrantske centre naj bi se namreč vrnili mnogi, ki so že odšli v Bosno in Hercegovino. Razmere v BiH naj bi bile še mnogo slabše.
KRNJAČA, OBRENOVAC > Življenje v srbskih migrantskih centrih ni lepo, je pa znosno, zahvaljujoč denarju, ki ga za delovaje teh centrov Srbiji plačuje EU, in prizadevanjem humanitarnih organizacij, da bi s svojimi storitvami migrantom zagotovile osnovno dostojanstvo.
S pralnico so omejili uši in garje
Za temnopolto deklico Blessing (Blagoslov), staro kaki dve leti, je migrantski center Krnjača v predmestju Beograda edini dom, ki ga je kdaj imela. Tu se je rodila. Za starejše od nje (v centru so nameščene družine in mladoletniki brez spremstva) je center postaja na poti. Nekateri na tej postaji čakajo že tri leta v upanju, da jih bo Madžarska izbrala s seznama in jim dovolila legalni vstop na ozemlje EU, ali da jim bo Srbija odobrila prošnjo za azil in jim omogočila iskanje dela. Mladi moški - uslužbenci, ki delajo z njimi, vidijo, da to niso mladoletniki brez spremstva, a v uradno kategorizacijo ne smejo dvomiti - veliko pogosteje kot družine zapuščajo center in poskušajo priti v EU po nelegalnih poteh.
“Ne ukvarjamo se z razlogi, zakaj je kdo tukaj,” o mešanici narodov in razlogov za migracije pravi upravnica centra Đuđa Šurlan. Tam so, da jim zagotovijo hrano, osnovno zdravstveno oskrbo, posteljo, oblačila in druge nujne stvari. Otroci morajo hoditi v šolo; trenutno je v devet okoliških osnovnih šol vključenih 140 otrok, srednjo šolo pa obiskuje deset dijakov.
Srbija je migrantski center v Krnjači odprla že v 90. letih, za svoje begunce v času zadnjih jugoslovanskih vojn. Zdaj je prostore preuredila, humanitarne organizacije pa so vanje prinesle vsebino in storitve, ki približno 600 migrantom omogočajo znosnejše življenje. Karitas beograjske nadškofije je s pomočjo mednarodne karitasove mreže odprla pralnico, kjer neprestano brnijo pralni in sušilni stroji. “Pred odprtjem pralnice so ljudje oblačila prali po sobah. Imeli smo velike težave z garjami in ušmi,” pravi Milica Ocokoljić, ki v centru vodi karitasove programe. Težav je zdaj precej manj, še vedno pa vsem zunanjim obiskovalcem vsake toliko ponudijo razkužilo za roke.
Tople obroke migrantom zagotavlja država, karitas pa na posebnem oknu deli čaj in prigrizke. Zlasti ženske se lahko udeležujejo različnih ustvarjalnih delavnic. Za predšolske otroke so odprli vrtec, kjer se z malčki ukvarjata dve šolani vzgojiteljici, a ker so denar za vrtec pridobili prek razpisov, ne vedo, kako bo po novem letu, ko se projekt izteče.
Dobre razmere zmanjšujejo pritiske
V Obrenovcu, ki je 30 kilometrov oddaljen od Beograda, je sprejemni center za samske moške. V razpadajoči vojašnici jih je trenutno 800, večinoma Afganistancev in Pakistancev. V povprečju so stari 24 let. Do ohladitve so center zapuščali v velikem številu. “Vsak dan jih je odšlo med 50 in 70, da bi ilegalno prestopili mejo. Zdaj se je zaradi vremenskih okoliščin to število zmanjšalo, nekateri, ki so že prečkali mejo, se tudi vračajo nazaj, saj so razmere na drugi strani zelo slabe,” o razmerah v Bosni in Hercegovini pravi Miloš Tintar, vodja izmene v Obrenovcu. Med moškimi včasih prihaja do napetosti, a se te ob prisotnosti varnostnikov in policije mirno rešujejo, je zagotovil.
Tudi v Obrenovcu je karitas uredila pralnico, v njej pa zaposlila dve domačinki. “Če ne bi bilo tega, bi prišlo do epidemije,” ob vrsti profesionalnih pralnih strojev, ki vsak dan operejo 200 kilogramov perila, pravi Miodrag Živković iz karitasa beograjske nadškofije. “Če so razmere dobre, so pritiski manjši,” razmišlja o pomenu dostojne obravnave teh ljudi tudi, ko gre za higieno in ponudbo dejavnosti.
Da bi migranti presežek energije porabili na zdrav način, jim je karitas uredila manjšo telovadnico z orodji za fitnes in vrečami za boks. Opažajo, da je telovadnica zelo dobro obiskana. Tisti, ki so bolj ustvarjalni, si čas lahko krajšajo v lesarski delavnici. Svojo ponudbo imajo tudi druge humanitarne organizacije, ki izvajajo jezikovne in druge tečaje. A očitno se vse organizacije soočajo s finančno stisko. Social club, denimo, kjer so moški lahko igrali družabne igre, biljard, pikado in se v “kafiču” družili ob kavi in čaju, je veljal za zelo pozitivno pridobitev, a je zdaj, žal, zaprl svoja vrata.
