Prav je mislil, le povedal je narobe

Učeno pravo, od zakonov kralja Hamurabija v Babilonu do ustav in zakonikov dandanašnjih dni, prav tako razsoja le o tem, kako in kaj je prav, saj sicer mu ne bi rekli pravo.

Ker nas tudi jezik večkrat zaustavi ob enakem vprašanju, poglejmo najprej, kaj se skriva za “narobe” in “prav”. Beseda “prav” in njen zrcalni odsev “narobe” sta prastara in preprosta po pomenu. Zato imata množico otrok, novih pojmov, ki so živi vse v današnje dni.

“Prav” izhaja iz praoblike *provo ali *prevo, ki pomeni “na čelu stoječ”, tisti, ki stoji na čelu vrste in se po njem ravnajo vsi za njim. Ta pomen se nam pokaže na primer v latinskem vrstilnem števniku primus (prvi), v angleškem števniku the first (prvi), v našem Primožu (prvorojenec) in v nemškem poimenovanju žene: Frau, koroško frava. Frau je gospodarica, prva v družini. Beseda “prav” pomeni potemtakem nekaj, kar stoji na prvem, pravem mestu. Iz nje imamo izpeljanih množico sorodnic.

Naštejmo nekatere kar tako, brez reda, po naključju: pravda (resnica, pravica), pravičnost, pravdati se, pravnik, praviti (pravilno, pravično govoriti), pravljica, naprava, odprava, popraviti, razprava, oprava, uprava, upravljati (prav in dobro delati, samo da uradniki tega radi ne počnejo), pripravnik, pravšen, pravcati bebček tepček, popravek, pravilo, pravopis, pravosodje, sprava (ta našim strankam ne uspe). In še množica podobnih, na primer zapravljivček, ki rad zapravi vse, kar spet ni prav.

Prislov “narobe” pa je narejen iz predloga “na” in samostalnika “rob”: zunanji del, obrobni izrezek. Izhaja iz prakorena *remb: odsekati, odrezati kak del celote. Tudi pomen tega korena je še dandanašnje čase živ: Krpan je robavsarju Brdavsu odrobil (odsekal) glavo, robavs (lomasti, da vse uniči in razseka), robež (kraj na robu, meja), zarubiti (zapleniti ali “odsekati” blago), rubež, zarobljenec (usekan tja do amena, najbolj v glavi), parobek itd., na primer robec (krpa, rob blaga za smrkav nos).

Ko rečemo, da je kaj prav, hočemo poudariti, da je na “prvem”, “pravem” mestu. Ko pa rečemo, da je kaj narobe, dodamo: to je tako, kot bi obleko obrnil in bi njena notranja stran pogledala navzven ter bi se na šivih videli robovi. Obrnil bi jo na robove, narobe. Ko se v ravni vrsti kdo ne vede prav, pomeni, da ne stopa prav za svojim vodjem, prvim, pravim v vrsti, ampak tava kot zgubljen ob robu čete. Takih narobétov je v vsaki družbi v izobilju.

Poglejmo nekaj prav nedolžnih zgledov, drage bralke in bralci, in bomo videli, kdo koraka prav in kdo narobe:

> V naslovu časopisnega prispevka je bilo zapisano: Diskvalifikacija nekdanjega premierja. Vse besede in zveze v stavku so pravilne, a kljub temu nam njihov smisel ni prav jasen, ker se da raztegniti na dva pomena: diskvalificiral je lahko nekdanji premier nasprotnike, ali pa so njegovi zoprniki diskvalificirali njega. Nejasnosti se lahko izognemo tako, da rečemo: Nekdanji premier je diskvalificiral svoje zoprneže. Ali pa: Nekdanjega premierja so nasprotniki diskvalificirali.

> Še en naslov iz časopisa: Ostra kritika vodstva slovenskega Unicefa. Kjer je kraja, tam je tudi kritika in svaja, do mere, da ne veš ne kdo ne kaj in ne kdo koga. Naslov nam ne pove in lahko le ugibamo, kdo je ostro kritiziral in na koga je usmeril bes: ali je besnelo vodstvo Unicefa zoper člane ali so besneli člani proti vodstvu. Dvom preženemo tako, da zapišemo: Vodstvo Unicefa je ostro kritiziralo svoje člane. Ali: Člani Unicefa so ostro kritizirali svoje vodstvo.

> Priložnostni novinar se je razpisal o visoki kulturi Majev na Yukatanu v Srednji Ameriki. Omenil je tudi njihov majski koledar, ki da baje napoveduje skorajšnji zaton sveta in vsega živega na njem. Mislil je pravilno, zapisal pa narobe: setveni koledar za mesec maj je majski, dolgodobni koledar, ki so ga sestavili Maji, je pa majevski. Majevski in majski, mišje drobcena razlika v črkah, a velika po pomenu.

> Na rakavem oddelku zdravijo rakove bolnike, se je nekomu v naglici sumljivo zapisalo, ker je bil v mislih ves pri tajkunskih goljufijah, ko so ta oddelek v Ljubljani še gradili. Mislil je seveda prav, ko je omenjal goljufije, ob pridevniških besedah rakov, rakav, rakast se mu je pa zavozlalo in je pozabil, da rakov je oddelek, rakav je bolnik, rakasto pa obolelo tkivo.

> Ko preberemo trditev, da politiku očitajo, če se poveže s kom, ki mu zaupa, nam nikakor ni mogoče ugotoviti, kdo komu zaupa: ali politik svojemu izbrancu ali izbranec politiku. A dvoumja ni težko pregnati. Zapisati moramo samo: Politiku očitajo, če se poveže s kom, kateremu zaupa (politik zaupa izbrancu). Ali pa: Politiku očitajo, če se poveže s kom, kateri mu zaupa (izbranec zaupa politiku).

> Tudi ob 20. rojstnem dnevu Republike Slovenije, dnevu državnosti, smo lahko prebrali kako prenavdušeno izjavo, ki je bila vsebinsko usmerjena pravilno, a je v besede ušla narobe - kot na primer: Naša domovina slavi dvajseti rojstni dan. V navdušenju, da smo le dosegli samostojno državo, najbolj zaželeno politično organizacijo svojega bivanja, jo je pisec hvalnice nadvse in nad vse povzdignil ter jo zamenjal kar z najvišjim, kar imamo na tem svetu: z domovino, nad katero je še višje le nebo. Vendar ta menjava ni na mestu: država, naša mlada komaj 20 let, pač pride od nekod in odide v zgodovino, domovina, stara tisoč let in več, pa ostane in bo še stala, tudi ko nikogar nas osebno več ne bo.

Tako je, spoštovane bralke in bralci, kadar je v državi več narobe kakor prav. Še dobro, da imamo pravšen in kar dober jezik, da si to lahko povemo. Vas lepo pozdravljam!

JOŽE HOČEVAR