Prava beseda na pravem mestu

Nič ne hasne, če znamo vse, ker če ne najdemo besede, ki bi naše znanje razodela tudi drugim, smo kot mutec, podoben drevcu, ki ne obrodi. Ve in vi to veste, bralke in bralci, ki mi sporočate svoja vprašanja, da jih skupaj razvozlamo. To sklepam po vaših odgovorih na vprašanje, ali so trditve Volimo župana, Voli se župan in Voli se župana jasne. Zares pravilna je po vašem samo prva, Volimo župana. Že druga, Voli se župan, je dvoumna, ker lahko pomeni, da ga volimo mi ali pa se voli sam, kar bi bilo “nehigienično”, kot rečejo politiki, če vsi sploh vejo, kaj ta beseda hoče reči. Za tretjo trditev, Voli se župana, pa pravite, da je slaba. Ni v duhu našega jezika. Je posneta po sosedi nemščini.

Da se zavedate, kako pomembno je zmerom uporabiti pravo besedo na pravem mestu, kažejo tudi vaša vprašanja. Roland Tischer “z novogoriškega konca” piše in sprašuje:

- “Sem bral, da sta na volišču glasovala 6002 volilca. In da so glasovali 6003 volilci. Zakaj ne 6002 in 6003 volilcev?

- Tudi to mi ni jasno, kateri zapis je pravilen, volilec ali volivec. Berem oboje: v Primorskih novicah volilec, v časopisu Delo pa volivec.

- Na propagandnem letaku za sir Zdenka piše, da mora prodajalec stranko ob nakupu tega sira zavesti v bazo podatkov. Je ‘zavesti’ prava beseda? Glagol zavesti pove, da mora prodajalec stranko zavesti, tako da bo zavedena. Torej mora stranko zavajati. Kdor tako zapiše, ne zna poiskati prave besede.

Hvala, da ste pripravljeni odgovoriti tudi na taka drobna vprašanja.”

Spoštovani g. Roland, dober čut za jezik vam je narava podarila. Vedite pa, da v jeziku ni majhnih vprašanj, ampak so pomembna vsa, kot je pomemben vsak klesanec v Solkanskem mostu, ki se vzpenja preko Soče. Vsi klesanci skupaj ustvarjajo most, zato ni odvečnega med njimi. Vse moramo upoštevati, če želimo, da prav delujeta - most in jezik.

- Pri števnikih velja, prvič, da štete predmete od 1 do 4 damo v 1. sklon, kot npr.: 1 ljubček, to še gre, 2 ljubčka, 3 ljubčki, 4 ljubčki so pa preveč. Ob števnikih od 5 navzgor pa, drugič, moramo preštete ljubice postaviti v 2. sklon: 5 ljubic ali več je res preveč.

Prvo pravilo velja za vse števnike, kadar so na koncu številke od 1 do 4: občudoval, a ne plačeval sem 102 ljubici. To pa ne velja, ko so na koncu števniki od 11 do 14: ne 1111 ljubica, ampak 1111 ljubic je razuzdancu peneze pobralo in ga pokopalo. Toda ker pri številih od 5 navzgor večkrat mislimo le na nedeljivo celoto štetih predmetov, včasih rečemo, da je na volitvah glasovalo 6002 volilcev, namesto 6002 volilca.

To kaže, da ta raba v živem govoru omahuje; v knjižnem jeziku seveda moramo ubogati slovnico, ki zahteva, da pri števnikih od 1 do 4 štete predmete postavljamo v 1. sklon, pri števnikih od 5 navzgor pa v 2. sklon - razen kadar so na koncu številke od 1 do 4. Pa celo v tem primeru je mogoče šteto stvar postaviti v 2. sklon, ker številke od 1 do 9 izgovorimo večinoma pred deseticami: ne 92 (devetdesetdva) volilca, ampak 92 (dvaindevetdeset) volilcev.

- Pri zapisu samostalnika volilec/volivec se pa celo v knjižnem jeziku uveljavlja podobna dvojnost kot v govoru pri štetih predmetih ob števnikih od 1 do 4. Slovenski pravopis 2001 sicer s kratkim pomežikom priporoča bolj volivca, vendar volilca ne preganja kot sovražnika pravilnega jezika. Če upoštevamo pravilo, da morajo imena za delujoče osebe, kar volivci so, imeti obrazilo -vec, bomo zapisali volivec, ne volilec. Tako zapisujemo vse starejše besede: delavec, klavec, brivec, pivopivec, števec, smrkavec (in volivec), saj ga ni med nami, ki bi zapisal delalec, klalec, brilec, pivopilec, štelec ali smrkalec.

Če pa si razlagamo, da so samostalniki za delujoče osebe izvedeni iz deležnika na -l, na katerega dodamo obrazilo -ec, torej -lec, bomo taka imena zapisali z l, ne z v: poročevalec, raznašalec, prodajalec, skakalec (in volilec), saj bi raznašavca, prodajavca in skakavca vsakdo čudno gledal.

Razhajajoča se zapisa volilec : volivec potemtakem kažeta le na starost, ki jo priznavamo temu samostalniku. Če verjamemo, da je bil rojen ob uvedbi splošne volilne pravice v naši stari domovini Avstriji leta 1907, bomo rekli, da je stoletnik in ga zapisali z v, volivec. Če pa trmarimo, da gre za mladokrvnega novinca samoupravnega socializma in neurejenega tranzicionizma, ga zapisujemo z l, volilec. Prvi zapis ni bolj pravilen od drugega in drugi ne od prvega, zato na njuni razliki ni mogoče ustanoviti nove stranke.

- In glagol “zavesti” v slabem pomenu “uvrstiti v seznam”? Je napačen. Ta napaka se je vrinila v naš jezik iz nemščine, kjer “einführen” pomeni “uvesti v, vnesti v”. V rabi, ki jo navajajo proizvajalci sira Zdenke, g. Roland, glagol “zavesti” zagotovo ni prava beseda na pravem mestu.

Je pa pravilna raba glagola “vesti, vedem” v pomenu “vodim” kar trd oreh za marsikaterega pisca, za govornike pa še posebej. Vozi namreč v prekratki varnostni razdalji tik za glagolom “vedeti, vem” v pomenu “znati”. In se na ovinkih še prehitevata. Zato pri obeh srečujemo nekaj oblik, ki so zapisane enako, a ima vsaka drug pomen.

Da se o tem prepričamo, drage bralke in bralci, poskusimo izostriti dva pomena stavka Vedel sem. Za moški spol ne bo težko. A poskusimo določiti ista dva pomena, potem ko povedek damo v ženski spol.

Do prihodnjič.

JOŽE HOČEVAR