Pred 20 leti je zaživel slovenski tolar
Bil je eden najpomembnejših dejavnikov slovenske državnosti, danes je preteklost: tolar. Osmega oktobra 1991 je Slovenija z uvedbo lastnega denarja stopila na pot denarne osamosvojitve. Kot zaupanja vredno in trdno valuto ga je 1. januarja 2007 nadomestil evro.
LJUBLJANA>“To so bili posebni časi. Da je imel človek tako srečo in take izzive glede sanj generacij o lastni državi in lastni valuti ter da sta bila sodelovanje in interes za skupni cilj dejansko na tako visoki ravni,” se je obdobja denarnega osamosvajanja spomnil prvi in dolgoletni guverner Banke Slovenije France Arhar.
Slovenija je bila zgled
Po njegovih besedah je Slovenija dokazala, da “če hočemo, zmoremo” in “bila zgled ostalim. In zato sem optimist tudi za naprej, čeprav smo zdaj v slabšem položaju in z opozorili mednarodnih institucij. Zadnji čas je, da to spregledamo in da nam ne bo treba v prihodnje kogar koli poslušati v smislu pogojevanj,” je opozoril. “Treba je ponoviti prvo dejanje iz te igre,” je prepričan.
Tolar je premagal klas, krono, lipo, ...
Tolar, ki je med predlogi o imenu valute premagal klas, krono, karant, lipo in še nekatere druge, je luč sveta ugledal nekaj čez polnoč 8. oktobra 1991. Delil se je na sto stotinov.
“Slovenski tolar se je rodil v zelo neugodnih okoliščinah,” je dejal Arhar. Poleg politične negotovosti je v nekdanji skupni jugoslovanski državi vladala visoka inflacija, veliko je bilo tudi nezaupanje med prebivalstvom, saj je bila dejanski hranilec vrednosti tuja valuta - nemška marka.
Bančni sistem je bil v nezavidljivem stanju
Nekdanja skupna država je bila močno zadolžena, bančni sistem pa v nezavidljivem stanju - celoten obseg deviznih rezerv tedanjega slovenskega bančnega sistema je znašal 170 milijonov dolarjev, se spominja Arhar. Med dejstvi, ki so oteževala slovensko denarno osamosvajanje, je bil po njegovih besedah tudi poskus tedanje Narodne banke Jugoslavije (NBJ) preprečiti poslovanje računov slovenskih bank v tujini.
V Sloveniji so se do izdaje tolarskih bankovcev in kovancev kot zakonito plačilno sredstvo uporabljali vrednostni boni, ki jih je izdala Republika Slovenija. S tem so želeli preprečiti morebiten vdor v slovenski monetarni sistem. Zamenjava jugoslovanskih dinarjev za bone se je v vseh finančnih ustanovah po državi začela 9. oktobra 1991 in je trajala tri dni, razmerje med dinarji in boni pa je bilo 1:1.
Za eno marko smo odšteli 32 tolarjev
Tečaj tolarja je bil v primerjavi z nemško marko v začetku določen pri 32 tolarjih za eno nemško marko. Večina tujih izvedencev se je zavzemala za fiksni tečaj, ki naj bi bil primernejši za države na prehodu.
Končni odločitvi za uravnavani drseči tečaj je botrovalo predvsem pomanjkanje deviznih rezerv v slovenskem bančnem sistemu, možnosti zadolževanja na tujih finančnih trgih in širšega socialnega konsenza. Slednje se je izkazalo za modro tudi ob izbruhu več finančnih kriz v 90. letih, ki so prizadele nekatere države na prehodu.
Prvi tolarji so šli v obtok 30. septembra 1992
Banka Slovenije je prve tolarske bankovce - za 100, 500 in 1000 tolarjev - dala v obtok 30. septembra 1992. Oblikovni avtor slovenskega denarja je bil Miljenko Licul s sodelavci, tiskali pa so jih v britanski družbi Thomas de la Rue. Centralna banka je vrednostne bone po izdaji lastnega denarja postopno izločala iz gotovinskega obtoka.
Sledili so jim še bankovci za 10 (november 1992), 20 (december 1992), 200 (februar 1993), 50 (marec 1993), 5000 (december 1993) in 10.000 tolarjev (marec 1995). Januarja 1993 so se bankovcem pridružili še kovanci za en, dva, pet tolarjev in 50 stotinov, medtem ko sta kovanca za deset in dvajset stotinov v obtok prišla aprila 1993. Aprila 2000 pa še kovanec za deset tolarjev.
Z novo valuto nova denarna politika
“Želeli smo, da čim prej začnemo z novo valuto, a tudi z novo vsebino denarne politike,” je dejal Arhar. “Že na začetku smo jasno povedali, da je naša prva skrb stabilnost nove valute, da želimo korak za korakom zmanjšati inflacijo ter dosegati nekoliko višjo obrestno mero od ostalih valut in jo tako ohranjati zanimivo za domače in tuje vlagatelje,” je pojasnil.
Prva leta so bila najtežja
Prva leta samostojnosti so bila za slovensko gospodarstvo in finančni sektor zelo zahtevna. Kot opozarja Arhar, so pozornost centralne banke ob majhnem, odprtem slovenskem gospodarstvu z visokim deležem izvoza zahtevali tudi lastninjenje, denacionalizacija in sanacija bančnega sektorja, ki je bila kot “alternativa prodaje tujcem” uspešno končana leta 1997.
Slovenija je bila odgovorna za 4,5 milijarde dolarjev dolga
Pot denarne samostojnosti je terjala tudi ureditev dolžniških razmerij nekdanje skupne države s tujimi upniki. Slovenija je bila po Arharjevih besedah na začetku zaradi solidarnostne klavzule, ki jo je vseboval dogovor nekdanje skupne države z Londonskim klubom, odgovorna za celoten dolg v višini 4,5 milijarde dolarjev.
Po triletnih pogajanjih je bil leta 1995 dosežen dogovor, s čimer je Slovenija dobila možnost dostopa na tuje finančne trge, septembra 1995 pa je bila razglašena zunanja konvertibilnost tolarja. Prizadevanja pa so bila usmerjena v vključitev Slovenije v evropski monetarni sistem.
Končni cilj je bil prevzem evra
Načrt se je uspešno sklenil 1. januarja 2007, ko je slovenska nacionalna valuta postal evro. V obdobju bivanja v evropskem mehanizmu menjalnih tečajev (ERM II) je namreč Slovenija uspešno zadostila tako imenovanim maastrichtskim merilom.
“Absolutno, to je bil tudi končni cilj,” je na vprašanje, ali je bil prevzem evra za Slovenijo dobra poteza, odgovoril Arhar. Ob sedanji dolžniški krizi v evrskem območju in nekaterim napovedim o koncu monetarne unije je Arhar trdno prepričan v nujnost obstoja skupne evropske valute. “Evro je stabilen denar,” je še dejal v pogovoru.
STA