Pred 30 leti je razpadla Sovjetska zveza

LJUBLJANA, MOSKVA > Sovjetska zveza (SZ) je nastala decembra 1922 na ruševinah ruskega imperija po boljševiški oktobrski revoluciji leta 1917 in državljanski vojni, ki je sledila. V zadnjih desetletjih obstoja je bila sestavljena iz 15 republik, ki so z razpadom vse postale neodvisne države, nekatere pa so ostale povezane v ohlapni zvezi, imenovani Skupnost neodvisnih držav.

Državna ureditev SZ je v tedanjem svetu pomenila revolucijo, a “diktatura proletariata” in “oblast delavskega razreda” se je kmalu sprevrgla v diktaturo komunistične partije in represijo nad političnimi oporečniki. Mnogi so končali v delovnih in kazenskih taboriščih po Sibiriji, tako imenovanih gulagih, številne pa je doletela likvidacija. Stalinistične čistke so še danes sinonim za najhujši zločin nad lastnim ljudstvom. Umrlo naj bi več deset milijonov ljudi.

Hude gospodarske težave

Po drugi strani se je v SZ začela hitra industrializacija prej močno zaostale države. Velikost ozemlja in velike zaloge številnih naravnih virov so omogočali hiter gospodarski razvoj in tudi družbeni napredek. Po zmagi nad kontrarevolucijo je rasla tudi samozavest države, ki je že kmalu postala pomembna velesila, po koncu druge svetovne vojne, kjer je bil njen prispevek k zmagi nad nacizmom vsaj glede na število žrtev največji, pa je postala svetovna supersila, ki je odtlej pomembno krojila dogodke v svetu.

Čeprav se je blokovska delitev kazala že pred koncem vojne, se je po vojni začela nova, hladna vojna, v kateri sta bila glavna antagonista SZ in ZDA. Ta se je ob koncu 50. let zaradi krepitve vojaške moči stopnjevala in leta 1962 dosegla vrh s kubansko krizo, ko se je svet znašel na robu jedrske kataklizme.

A hkrati so se tedaj v SZ že začele hude gospodarske težave, ki so bile posledica notranjih strukturnih težav, korupcije in neustrezne kadrovske politike. Na ključna mesta so prihajali zaslužni, ne pa nujno sposobni. Vlaganja v razvoj so začela zastajati, vse več sredstev pa je jemala oboroževalna tekma z ZDA, kar je navadne državljane pehalo v vse večje pomanjkanje in revščino.

Državna propaganda je sicer krizo spretno prikrivala, a sredi 80. let se je sistem vendarle začel rušiti. Leta 1985 je tedaj za sovjetske razmere mlad, 54-letni Mihail Gorbačov prinesel upanje na reforme in prestrukturiranje države, a večja demokratizacija, ki si jo je zadal, je v bistvu prinesla razpad države.

Konec hladne vojne

Gorbačovova perestrojka in glasnost sta razkrila vso neučinkovitost sovjetskega gospodarstva, zbirokratiziranost partijskega in upravnega aparata, pa tudi napetosti med narodi znotraj SZ.

Po drugi strani je to pospešilo konec hladne vojne na mednarodni ravni. Tudi zaradi domačih težav je moral Gorbačov popustiti pritisk na države vzhodnega bloka, ki so se začele osamosvajati izpod sovjetske nadvlade. Vendarle je Gorbačov s tedanjim ameriški predsednikom Ronaldom Reaganom uspel skleniti več pomembnih varnostnih sporazumov, zlasti o nadzoru jedrske oborožitve, ki so pomembni še danes.

Po demokratičnem vrenju v baltskih in kavkaških državah je marca 1991 velika večina državljanov na referendumu potrdila odločitev o preureditvi SZ v državo devetih republik. A po poskusu državnega udara avgusta 1991 je bila usoda SZ zapečatena. Komunistična vladavina se je dokončno zlomila, tako kot pred tem v drugih državah vzhodnega bloka.

Do konca oktobra so SZ zapustili Estonija, Latvija, Litva, Ukrajina, Belorusija, Moldavija, Azerbajdžan, Uzbekistan, Kirgizistan, Tadžikistan, Armenija in Turkmenistan. Gorbačov je 25. decembra 1991 podpisal odstop, naslednji dan pa je Sovjetska zveza po 69 letih prenehala obstajati. Nasledila jo je Rusija.

Večina Rusov na nekdanjo skupno države gleda z naklonjenostjo

Ruski predsednik Vladimir Putin je razpad SZ že večkrat označil za eno največjih geostrateških katastrof za Rusijo. Tudi v najnovejšem dokumentarnem filmu, ki so ga pred 30. obletnico razpada predvajali na ruski državni televiziji, je razpad SZ označil za tragedijo, v kateri je Rusija izgubila 40 odstotkov svojega zgodovinskega ozemlja, pridobljenega v obdobju cesarstva. “Kar smo dosegli v tisoč letih, je bilo v veliki meri izgubljeno,” je dejal po poročanju nemške tiskovne agencije dpa.

Glede na anketo, ki jo je ob obletnici razpada SZ izvedel ruski javnomnenjski inštitut Wciom, večina Rusov na nekdanjo skupno države gleda z naklonjenostjo. Komunistične države se spominjajo predvsem po socialni varnosti, stabilnosti in statusu velesile. Temne plati, kot so prazne police in dolge vrste pred trgovinami ter politični pregon, pa so mnogi pozabili.

Čeprav na Zahodu spet raste strah pred tem, da bi si Putin želel obnoviti nekdanji sovjetski imperij, na kar nakazuje protipravna priključitev ukrajinskega polotoka Krim leta 2014 in zdaj domnevno priprave na invazijo na Ukrajino s kopičenjem sil na meji, je to po mnenju analitikov vendarle malo verjetno. Tudi sam Putin je dejal, da “kdor ne pogreša Sovjetske zveze, nima srca, kdo jo želi nazaj, pa nima možganov”.

A vendarle je to izrekel že davnega leta 2008 in ne gre izključiti, da si je vmes premislil. Odnosi med Zahodom in Rusijo se vse od začetka ukrajinske krize le še slabšajo. Nezaupanje nevarno raste. Rusija obtožuje predvsem zvezo Nato, da s širjenjem na nekdanje sovjetske republike - zlasti Ukrajino in Gruzijo - ogroža njeno varnost. Nato in EU pa na drugi strani poudarjata, da morajo imeti nekdanje sovjetske republike svobodno možnost odločitve, katerim mednarodnim povezavam se bodo priključile.

Rusija sicer po mnenju analitikov nima realne moči, kakršno je imela njena predhodnica. Po ocenah britanskega strokovnjaka Barryja Buzana v reviji Russia in Global Affairs je Rusija v primerjavi s Kitajsko gospodarsko šibka, tako kot v preteklosti pa lahko brani le svoj status močno oborožene jedrske sile. Ima “pomemben potencial” kot agresor, na primer v kibernetskem svetu, nima pa več nobenih ekonomskih in ideoloških instrumentov vpliva. Zaradi tega bi se ob obletnici morala zamisliti, meni Buzan.