Pred torkovim koncertom White Lies v Kinu Šiška

Res je kaotično, če svet zajame recesija, malodušje, strah pred prihodnostjo, ti pa izdaš ploščo s temačno vsebino, ki vse to prezrcali v glasbo. Čestitamo, zaslužili ste si nagrado v kategoriji “predvidljivi leta”. “Album obravnava temačnejše vsebine, ker so blizu mnogim in večina bo na neki točki v svojem življenju vse te občutke doživela,” je vsebino prvenca To Lose My Life za BBC januarja lani precej preprosto pojasnil pevecHarry McVeigh. White Lies so se najprej kalili kot skupina Fear of Flying, ki so jo poosebljali trije 15-letni “muloti” - poleg McVeigha še basist Charles Cave, sicer avtor besedil in glasbe, in bobnar JackLawrence-Brown. A kitarske poskočnice v slogu benda Franz Ferdinad so kmalu, da, precej načrtno, zamenjali epski napevi z mrakobno vsebino od smrti, pogrebov do drugih strahov naših vsakdanjih. Z U2-jevsko tulečimi rifi in nekdanjim klaviaturistom benda Mumm-ra Tommyjem Bowenom se je Strah pred letenjem prerodil v Bele laži. S prvencem si je druščina neverjetno hitro prislužila udobna sedišča na vrhu britanskih lestvic, od koder je niso uspeli izriniti ne Kings of Leon ne Lady Gaga. In neverjetno hitro si je prislužila tudi očitke, da spominja na Interpol, da črpa iz zapuščine Joy Divison, da zveni kot Echo and The Bunnymen, da Harryjev vokal ponekod spominja na barvo glasu Davida Gahana, pevca Depeche Mode, da smo dobili nove Tears For Fears ...

Vemo, zgodovina se ponavlja, in prav hecno je slediti očitkom, na las podobnim tistim, s katerimi so se do nedavnega spopadali prav Editors, zasedba, s katero londonske mladce najpogosteje primerjajo. In kaj so Editors letošnjega aprila dejali v našem intervjuju: “Ah, mi že razmišljamo o četrti plošči in se nam vse to zdi zelo oddaljeno. Če bodo White Lies prišli do četrte plošče, se jim ne bo več treba ukvarjati s primerjavami. Seznam skupin, ki ustvarjajo temačnejšo glasbo, je dolg. Ta žanr ni nov. Vedno so bili bendi, ki so jo igrali. Nekateri preživijo, nekateri so boljši od drugih in ...”

Tudi največji pesimisti si bendu White Lies ne drznejo prerokovati - kakšna ironija - temne prihodnosti. Zasedba si je pot do poslušalcev tlakovala s himničnimi skladbami, kakršne so Death (Smrt), To Lose My Life (Izgubiti svoje življenje), Farewell To The Fairground (Slovo od sejmišča), ki predvsem v refrenih zazvenijo epsko, bohotno in zasvajajoče. “Tudi naša glasba je nekakšna bela laž, ki nežno varuje zaskrbljujočo resnico v besedilih,” pravijo o imenu. In res, glasba je dejansko nekakšna dobrohotna laž, saj v vsakem primeru deluje poživljajoče, vsebina pa je, kaj bi si lagali, moreča. A tudi pevčev videz je zavajajoč, svojevrstna bela laž. Na prvi pogled vse prej kot karizmatičen sosedov mulc, ki mu je nekoliko nerodno pozdraviti, se pred mikrofonom prelevi v zanimivega interpreta, ki prepriča predvsem v nizki glasovni legi. “Najboljše, kar so o nas doslej zapisali, je to, da smo bend iz leta 2008, ki bi lahko sodil tako v leto 2028 kot 1980,” so zatrjevali še pred izdajo prvenca in tako očitke prelili v pohvalo. Kaj jim še ostane? Novo ploščo, ki izide sredi januarja, napoveduje himnična Bigger Than Us. A kaj ko fantje pravijo, da bo Ritual v celoti vedrejši, bolj optimističen.

In že se pripravlja nova strokovna lovorika v kategoriji “nekonsistentnost leta”. Je morda recesija mimo? So Vegradovi delavci dobili plačo? Je Obama umaknil vojake iz Iraka? Spet ste zgrešili ... A ne poslušalcev. Brez skrbi.

MAJA PERTIČ GOMBAČ