Predstavitev prvenca AbbaZabbe v gledališču Miela (+video)
“Ko začneš tuhtati, je že konec,” je v skladbi Muse na odru tržaškega gledališča Miela v petek prepeval AbbaZabba. In res, kdor je na predstavitvi njegovega prvenca The Alphabet preveč razglabljal o vprašanju, od kod se je vzela glasba, ki zveni tako domače in obenem tako sveže, je izgubil nekaj izjemnih glasbenih trenutkov.
TRST>AbbaZabba ali Alessandro Giorgiutti, ki je svoje ime našel v pesmi Chocolate Jesus Toma Waitsa, je s štiričlansko spremljevalno zasedbo v tržaškem gledališču Miela nanizal vseh enajst skladb s prvenca The Alphabet, ki je te dni izšel pri švicarski založbi Sonic Shapes, dodal še nekatere neizdane in priredbo znane skladbe Three More Days.
Kantavtor, ki ustvarja in poje v brezhibni angleščini, je nastop začel z melanholično Breakfast On A Hill, ki pravzaprav brez očitnega refrena že ob prvem poslušanju zveni domače, podobno kot lahko zapišemo tudi za ostale pesmi s prvenca. Med tistimi s posebnim radijskim potencialom je prav gotovo tudi Vanishing Point s poskočnejšim refrenom, kakršen je tudi v optimistični skladbi Pearl, prav gotovo eni tistih, ki jih je napisal med svojim bivanjem na španskem Kanarskem otočju, kjer je živel in ustvarjal kakšno leto.
Šolski primer pozitivnega delovanja sonca na ustvarjalno dušo je skladba Happy Song, ob kateri je Alessandro glasno dejal svojemu bendu, da bodo zdaj spremenili register, kajpada razpoloženjski.
Povsem drugačno, temačnejše vzdušje prinaša Sleeping/Fearing/Dreaming, ki se v refrenu razbohoti v prepoznavni indie rock zvok, dodobra začinjen s tulečimi kitarami, zaradi katerih nam tu pa tam v ušesa prikliče skupino Coldplay ali celo U2. In če parafraziramo skladbo Muse: kdor je preveč tuhtal, na koga vse ga spominja raskavi pevčev glas, je zamujal glasbeni užitek.
V Trstu smo bili priča prepričljivemu nastopu, od katerega bi morda pričakovali le nekaj več komunikacije z navdušenim občinstvom, ki je izjemno toplo pozdravilo prvič slišane (!) pesmi, saj je bila plošča na prodaj šele po koncertu.
Tako posamezne pesmi kot tudi celota prestopajo kakršnekoli prostorske okvire in zvenijo globalno, v enem redkih pozitivnih pomenov besede. Posebna pohvala gre tudi uigrani spremljevalni zasedbi, kjer srečamo tudi stara znanca slovenskih glasbenih odrov, bobnarja Morena Buttinarja in Denisa Beganoviča Kikija za klaviaturami, medtem ko je za brezhiben zvok skrbel Gabrijel Ogrin iz dekanskega studia Jork. Celotno dogajanje je kritično spremljala tudi producentka in založnica plošče Lara Baruca. AbbaZabba je namreč uspešen mednarodni projekt, ki si upravičeno obeta tudi mednarodni odziv.
MPG
