Premiera Zlatega zmaja v SSG Trst - Brecht sreča Altmana

TRST> V dneh, ko celo najuglednejši evropski voditelji javno obupujejo nad projektom Multikulturnost, bi v tržaškem Slovenskem stalnem gledališču le stežka našli bolj moderno in obenem družbeno angažirano dramo od Zlatega zmaja, igre, ki je popularnemu nemškemu avtorju Rolandu Schimmelpfennigu (1967) v domovini pred kratkim prinesla laskavi naslov dramatik leta.

Štorija je preprosta: v zadušni kuhinji tajsko-kitajsko-vietnamske restavracije Zlati zmaj uslužbenci po svojih najboljših močeh skušajo pomagati mlademu sodelavcu, ilegalnemu priseljencu s strašnim zobobolom. V sosednjih stanovanjih se vrstijo zasebne drame starcev, stevardes, špeceristov, spolnih suženj, nasilnežev in njihovih vsega sitih žena, tu in tam pa se življenjske usode posameznikov v maniri Altmanovega slovitega filma Short cuts (Kratke zgodbe) križajo, a se takoj zatem spet razidejo in nadaljujejo, ne da bi vpleteni kaj zaznali.

Kakor terja dramatik, tudi v tržaški uprizoritvi peterica hišnih igralcev upodobi kar osemnajst vlog in se ob tem znajde v kraljestvu po Brechtu podedovanega potujitvenega učinka: ženske upodabljajo moške, moški ženske, mladi stare, stari mlade, miši in murni se družijo s predstavniki človeške pasme, nastopajoči glasno izrekajo dramske didaskalije, šepetalka sedi ob robu odra, vsem na očeh ... Površna je trditev, da predstava ruši gledališko iluzijo - sploh ji ne dovoli, da bi se vzpostavila! Onemogoča jo že od samega začetka. Tu iluzije ni, vse je, kakor vidimo in slišimo. Ena sama resničnost.

Režiser Janusz Kica divji mozaik sestavlja na izčiščenem prizorišču in tudi sicer ubere primerno ekonomično pot. Svojo poetiko občutljivo vtke v začrtano dogajanje, dramske predloge ne preobremenjuje z odvečnimi režiserskimi domislicami. Domala vse delo opravijo besedilo in pet dokaj enakovredno dejavnih igralcev, ki sunkovito skačejo iz vloge v vlogo, iz prostora v prostor, iz zgodbe v zgodbo, si najnujnejše rekvizite, zgolj nakazujoče vlogo, nadevajo kar na odru, in to s tako ihto, da gledalec sprva sopiha za njimi in šele sčasoma, ne brez vloženega truda, vendarle dojame identitete in konstelacijo likov, osvoji koordinate. Ko mu to uspe, ga vsevedni avtor in režiser posedeta obse, na privilegirano mesto nad vse in vsakogar dvignjenega opazovalca, z njim delita svojo vsevednost, mu dopustita iz varne razdalje opazovati svet, iz katerega je prišel in v katerega se bo po predstavi hočeš nočeš moral vrniti: svet, kjer si nista tuja le zahodna in vzhodna civilizacija, domačin in priseljenec, marveč že človek in človek.

Portret nasilnega in neobčutljivega vsakdana dramatik slika z ironijo in humorjem, ki ju tržaški ustvarjalci vešče nadgrajujejo - Vladimir Jurc in Primož Forte bosta v spominu ostala kot brhki stevardesi, Romeo Grebenšek kot nebogljena seksualna sužnja, Maja Blagovič kot njegov surovi gospodar, Lara Komar pa kot umirajoči Kitajček z zobobolom. Trpke in lirične trenutke žlahtni minimalistična, tišin polna klavirska glasba Artura Annecchina, nasilnejše pa zelo učinkovito butajoče oglašanje Rolling Stones s ponavljajočim peklenskim bluesom Stop Breaking Down.

Manj izbrušen je tokratni gledališki list, ki stran za stranjo pogreša lektorja.

ANDRAŽ GOMBAČ