Preživeti brez “sistema”
Slovenci v Italiji so v prejšnjih desetletjih računali na nezanemarljivo življenjsko prednost. Zaposlitev so našli brez pretiranih težav. To danes priznavajo vsi. O tem, kako je z zaposlitvenimi možnostmi danes, pa so mnenja rahlo različna.
Nekoč je bil “sistem”. Ta izraz je uporabil Rudi Pavšič ob opisu stanja v obdobju med koncem druge svetovne vojne in razpadom Jugoslavije. “Živeli smo od meje,” je ocenil predsednik Slovenske kulturno-gospodarske zveze (SKGZ). “Bilo je čez 100 špediterskih podjetij, Slovenci v Italiji pa so imeli privilegij, da so znali dva jezika, slovenščino in italijanščino, morda pa še hrvaščino zraven. Sreča je bila tudi v tem, da italijanska populacija ni čutila potrebe, da bi se naučila slovenščine. Učenju so nasprotovali iz političnih razlogov, kar je bilo zelo nepragmatično.”
Do razkroja Jugoslavije so Slovenci v Italiji računali še na Tržaško kreditno banko (TKB), ki je ravno tako ponujala veliko delovnih mest. Banka se je večinoma napajala z dijaki, ki so maturirali na slovenskem trgovskem zavodu. “Sistem” pa so dopolnjevala še mnoga izvozno-uvozna podjetja, v katerih so bili zaposleni večinoma Slovenci.
Nepripravljeni na padec meje
Slika se je začela naglo spreminjati na začetku devetdesetih let. “Propad TKB je bil travmatičen zaključek zgodbe, ki bi se itak morala končati,” nam je povedal Pavšič. Bankrot tržaške banke je s seboj potegnil številne tvrdke. Pri življenju so se sicer ohranila špediterska podjetja, njim pa se je čas začel iztekati ob vključevanju Slovenije v EU in vstopu v schengensko območje.
“Po mojem mnenju na padec meje nismo bili pripravljeni oziroma ga nismo znali izkoristiti,” je nadaljeval predsednik SKGZ. “Govorim na podlagi empiričnih ugotovitev. Vem, česa vsega ni bilo narejenega oziroma česa vsega nismo izkoristili na področju obmejnega gospodarstva. Prav tako pa se zavedam, da je o tem lahko govoriti, težje pa je čezmejno sodelovanje udejanjati. Pri iskanju partnerjev onkraj meje moraš imeti zaupanje, moraš seveda tvegati, kar ni enostavno. Razloge za to zamujanje pa gre iskati tudi na institucionalni ravni, kajti še vedno obstaja nezaupanje Italijanov do Slovencev in obratno.”
Rudi Pavšič ni znal oceniti, koliko delovnih mest je zamejstvo ponujalo nekoč in koliko jih danes. Pri tem je največja težava evidentiranje podjetij v Italiji, za katera bi lahko rekli, da so slovenska. “Ne, meni izraz manjšinsko gospodarsko ni všeč oziroma se mi zdi napačen,” je dodal Pavšič. “Raje govorim o gospodarstvu, ki je v funkciji manjšine.” Po Pavšičevih besedah je treba sem uvrstiti vse gospodarske subjekte, ki del svojega dobička namenjajo manjšinskim ustanovam ali ki zaposlujejo pretežno manjšince.
Prednosti manjšine
Nekoč je bilo veliko lažje opredeliti slovenska podjetja v Italiji. O tem priča podatek, da je bilo v Trstu že leta 1946 ustanovljeno Slovensko deželno gospodarsko združenje (SDGZ). Njen direktor je danes Andrej Šik. “Mislim, da lahko še vedno govorimo o nekem manjšinskem gospodarstvu. To dokazuje dejstvo, da je naša organizacija prisotna pri vseh pomembnejših gospodarskih omizjih v naši deželi,” je dejal.
Šik je priznal, da so Slovenci v Italiji v preteklosti lažje prišli do službe. Dodal pa je, da so zaposlitvene možnosti tudi danes nadpovprečne. “Res je, da smo nekoč živeli od meje. Poznavanje dveh jezikov, dveh kultur in dveh sistemov je omogočalo marsikaj, ampak vsi ti privilegiji še danes obstajajo. Jaz bi zato tako rekel: nekoč smo bili v prednosti zaradi meje, danes pa imamo prednost zaradi njenega padca. Tega zdaj še nismo izkoristili v maksimalni meri, menim pa, da smo vseeno v prednostnem položaju.”
Konec osemdesetih let je na pobudo SDGZ nastalo še podjetje Servis. Ustanovljeno je bilo z namenom, da članicam SDGZ pomaga pri poslovanju, ki je zaradi zajetne in zapletene italijanske zakonodaje postajalo vse težje. Italijanski podjetniki namreč težko sami vodijo račune svojih podjetij, saj že samo sestava bilance zahteva mučno prebijanje skozi zakone. Servis zato namesto podjetij opravlja računovodsko delo, obračunava plače, podjetjem pa pomaga tudi pri prilagajanju dejavnosti novim zakonskim predpisom.
Zlasti po padcu mej pa je Servis dobil še dodatno vlogo. Podjetnikom in obrtnikom v Sloveniji pomaga pri odpiranju podjetij ali podružnic v Italiji. “Kdor se v Sloveniji odloči, da bo odprl podjetje v Italiji, sploh ne ve, čemu gre naproti,” je dejal Šik in pri tem omenil celo vrsto predpisov, ki veljajo v Italiji, a so v Sloveniji nepojmljivi.
Po Šikovem mnenju je danes manjšinsko gospodarstvo predvsem most pri poslovanju z zahoda na vzhod in v obratni smeri. “Časi so se spremenili. V italijanskih krogih se zdaj končno zavedajo, da so v preteklosti zamudili številne priložnosti s tem, da so prezirali slovenski svet. Danes pa skušajo vse to nadoknaditi. Confindustria (italijansko združenje industrijcev, op. ur.) je z raznimi raziskavami ugotovilo, da je za razvoj tržaškega gospodarstva ključno sodelovanje s Slovenijo in Balkanom. Pri tem lahko mi ponujamo svoje znanje, ker poznamo razmere na slovenskem tržišču. S trgovinsko zbornico v Trstu se zdaj pogovarjamo o tem, da bi SDGZ prevzelo resor za sodelovanje z državami na Balkanu.”
Krivulja zaposlenosti navzgor
Uganka pa so še vedno delovna mesta. Brezposelnost narašča tako v Sloveniji kot v Furlaniji-Julijski krajini, Slovenci v Italiji pa regijskemu trendu težko ubežijo. “Povejmo po pravici - do devetdesetih let je mnogo podjetij v zamejstvu živelo s posli, ki so šli preko Jugoslavije,” trdi Ivan Perčič, ki je direktor Servisa. Ne glede na premike v svetovnem gospodarstvu so Slovenci v Italiji stalno računali na posle in delo, ki jih je iz političnih razlogov jamčila SFRJ.
A čeprav ni več varnega zavetja meje in Jugoslavije, se po mnenju Ivana Perčiča na področju zaposlovanja številke niso veliko spremenile. “Ne vodimo statistike o zaposlovanju, je pa dejstvo, da so se nekateri sektorji po padcu mej znašli v težavah. Tu ne mislim samo na špediterska podjetja, ampak še na druga podjetja, ki so se ukvarjala z mednarodno trgovino. Svetovna kriza je potem prizadela predvsem gradbeniški sektor in trgovino na drobno. A zaradi vseh teh premikov ni bilo veliko odpuščanj. Po podatkih, ki jih imamo, lahko rečem, da je bil lani saldo zaposlitev in odpovedi pri naših članicah negativen. Letos pa že kaže, da gre krivulja navzgor.”
Šik in Perčič sta razmeroma optimistična. Menita, da svetovna kriza ni pretirano prizadela Trsta, kjer je industrijska dejavnost skromna, veliko ljudi pa ima službo v javni upravi (Trst ima skupaj z Rimom rekordno število zaposlenih v javnih uradih). Lega Trsta in Gorice pa je še vedno jamstvo za živahno gospodarsko dejavnost. Toda čas neusmiljeno teče, in če Trst ne bo izboljšal svoje pristaniške ponudbe, tvega hud krč.
“Pri odločanju o pristanišču manjšine ni zraven,” je razložil Pavšič. “Težko prideš do tiste ravni. Gotovo pa lahko mi odigramo drugo vlogo pri tem, in sicer da spodbujamo čezmejno sodelovanje. In če bi končno prišlo do povezovanja pristanišč, smo lahko mi koristni za celo vrsto preprostih stvari. Poznamo pač oba svetova, zato lahko, na primer, poskrbimo za praktične zadeve, kot na primer, če poenostavim, da povežemo elektriko dveh pristanišč.”
“Trst se mora odločiti, kaj hoče biti,” je sklenil Šik. “Tu ni vprašanje, ali lahko manjšina kaj stori pri tem. Manjšina pri tem preprosto mora imeti svojo vlogo. Na tem že delamo. Z gospodarsko in obrtno zbornico v Sloveniji smo sklenili celo vrsto pogodb o sodelovanju.”
Če se torej v Sloveniji in v Furlaniji-Julijski krajini veča število brezposelnih, lahko Slovenci v Italiji še vedno računajo na boljši položaj. Je pa že res, da ni kot pred dvajsetimi ali tridesetimi leti, ko so posli tekli po zakonu inercije. Padec meje in zaostrene gospodarske razmere terjajo več iznajdljivosti. Slovenci v Italiji pa so zdaj na preizkušnji. Tako kot Trst in vse njegovo zaledje. PETER VERČ
