Pri tržaški založbi Mladika je izšla knjiga o poitalijančevanju slovenskih imen
“Dragi Pizzagalli,” je visokega uradnika naslovil njegov nadrejeni, tržaški prefekt Bruno Fornaciari. “Poklical sem vas, da bi vam zaupal zelo občutljivo in izjemno pomembno nalogo: poitalijančenje tujerodnih priimkov v Tržaški pokrajini.”
Pisalo se je leto 1927, fašizem je bil na zmagovitem pohodu, Aldo Pizzagalli pa si je že dodobra utrdil ugled učinkovitega in zanesljivega državnega uradnika, pripoveduje zgodbo o glavnem izvajalcu poitalijančevanja slovenskih imen Miro Tasso v knjigi Un onomasticidio di Stato (Državni pogrom imen). Aprila tega leta je bil sprejet državni odlok, ki je določal merila in načine, po katerih so bile vsem “tujerodnim” priimkom “vrnjene” njihove italijanske oblike. Odlok je zadeval predvsem slovenska, a tudi hrvaška in druga slovanska imena - leto pred tem je podoben odlok doletel tudi Tridentinsko. Naloga je terjala zanesljivega in sistematičnega človeka, uradnika, ki bi k delu pristopil strogo profesionalno, a ne brez elana, z dovolj izkušnjami, a ne brez avtoritete, spoštljivega do uradniške hierarhije, a ne brez iniciative.
Pizzagalli je bil kot naročen, tudi zato, ker po rodu ni bil Tržačan: poitalijančevanje priimkov se je lahko začelo.
Uradnik od glave do pete
Aldo Pizzagalli je v Trst prišel iz osrednje Italije, iz Pesara (Marche) in verjetno je bil prav to eden od razlogov, da mu je tržaški prefekt leta 1927 zaupal izvedbo naloge, ki so jo fašistične oblasti evfemistično poimenovale “etnična bonifika”. Državni odlok je namreč predvidel poitalijančenje vseh slovenskih in drugih slovanskih priimkov na “osvobojenem” vzhodnem robu italijanske države, vse do rapalske meje. Naloga je bila zahtevna, terjala je dovolj občutljivega in izkušenega uradnika, po možnosti brez osebnih navez, ki bi ga omejevale pri delu.
Pizzagalli si je svoj ugled na severu utrdil že kmalu po prihodu v Tržič leta 1918, ko je, le leto zatem, uspešno preprečil delavsko stavko v tržiški ladjedelnici. Dve leti kasneje ga že srečamo v Trstu, kjer je deloval vse do svoje smrti leta 1944. Najbolj pa se je proslavil s projektom “etnične bonifike”, v okviru katerega je samo v tržaški pokrajini poitalijančil več kot dva tisoč priimkov. Kot vesten uradnik je delo opravil temeljito, avtor dela Miro Tasso pa skozi življenjsko pot tega danes skoraj pozabljenega uradnika slika dogodke, ki so usodno zaznamovali celotno slovensko skupnost na Tržaškem.
Za Jude ni spreminjanja
Pizzagallo je k delu pristopil sistematično. S pomočjo strokovne komisije, katere član je bil med drugim tudi kasnejši tržaški prefekt za časa nemške okupacije Bruno Coceani (Bruno Coceancig), je pripravil sezam 2141 “tujerodnih” priimkov, ki so jih spremenili v italijanske po službeni dolžnosti, torej tudi proti volji prizadetih. Seznam priimkov in razloge za njihovo poitalijančenje je Pizzagallo pojasnil v propagandni knjigi Za italijanskost priimkov v Tržaški pokrajini, ki je v njegovem času doživela veliko, predvsem politične pozornosti. A le, dokler je v Trstu kraljeval fašizem. Že leta 1943, ko so Trst okupirale nacistične sile, bi se ji marsikateri dotlej vnet fašist najraje odrekel. Kot vesten uradnik je namreč Pizzagalli podobno kot za slovanska imena iskal italijanske oblike tudi za nemške priimke ...
Še bolj nerodna je bila situacija z judovskimi priimki. Do sprejema rasistične zakonodaje leta 1938 so bili podobno kot slovenski obsojeni na poitalijančenje. Z uzakonitvijo preganjanja Judov pa je bilo poitalijančenje njihovih imen ne le nezaželeno, temveč celo prepovedano. S spremembo priimka bi se namreč prav lahko izmuznili pogromu.
Brisanje korenin
V dvajsetih letih fašizma je bilo samo v Tržaški pokrajini poitalijančenih več kot dva tisoč, povečini slovenskih priimkov, proces pa je prizadel okoli 50 tisoč ljudi. Fašizem je operacijo evfemistično poimenoval etnična bonifika, kar pa ni bilo nič drugega kot elementarno etnično čiščenje na državni ravni.
Miro Tasso je dogodke v delu Državni pogrom imen do neke mere sicer romaniziral, vendar le za lažje in prijetnejše branje. Sicer so vse osebe in tudi dialogi pisani na podlagi zgodovinskih dejstev in dokumentov, ki so v knjigi priloženi kot dodatek. Posebno dragocen je Pizzagallijev seznam priimkov, kot je izšel v njegovi knjigi. Dodatno težo pa knjigi daje kratka, a učinkovita uvodna beseda pisatelja Borisa Pahorja, ki bralca opozarja, da italijanska država kljub vsem mogočim deklaracijam in zavezam še vedno skriva v predalu poročilo slovensko-italijanske mešane zgodovinsko-kulturne komisije, v kateri so vključeni tudi fašistični zločini nad Slovenci. S tem pa že v kali zanika vsakršnem poskus po spravi.
VIDA G. POSINKOVIĆ
