Prijateljstvo v hramih izključevanja
In potem se je zgodilo. Vročega 13. julija 2010, ko je temperatura lezla k 36 stopinjam Celzija in se je ozračje naphalo od vlage, so trije predsedniki, kot da bi to storili mimogrede, kot da bi bila zgolj predjed pred obilno koncertno večerjo, opravili tolikokrat napovedan spravni mimohod s poklonom, vencem in skupno izjavo.
TRST > Napovedovali so koncert prijateljstva pod taktirko legendarnega Riccarda Mutija, a zgodilo se je predvsem spravno srečanje predsednikov treh sosednjih držav, Italije, Slovenije in Hrvaške - Giorgia Napolitana, Danila Türka in Iva Josipovića. Predsedniki so tega dne v Trstu obiskali dve spominski obeležji - Narodni dom in spomenik eksodusu Italijanov iz Istre, Reke in Dalmacije. Prvi naj bi simboliziral nasilje italijanskega fašizma nad Slovenci in Hrvati, drugi pa tragedijo 350.000 istrskih, reških in dalmatinskih Italijanov, ki so zapustili svoje domove in zemljo na območju, ki je po drugi svetovni vojni pripadlo socialistični Jugoslaviji.
Povsem upravičeno je vprašanje, ali je bilo zgolj naključje, da se je koncert prijateljstva moral zgoditi prav na 90. obletnico požiga Narodnega doma. “Pustite nam, da o tem podvomimo,” smo napisali ob robu srečanja. Videti je namreč bilo, da je bil koncert samo lep, prijazen, zelo kulturen, ampak politično in ideološko nevtralen ovoj, v katerem je bilo zapakirano tolikokrat odloženo, v nenapovedano daljno prihodnost prelagano spravno srečanje predsednikov treh držav. Vselej, ko se je govorilo o spravi, se je zatikalo pri spominskih obeležjih, ki naj bi jih predsedniki obiskali.
Tudi tokrat se je, pa čeprav je bilo srečanje zelo skrbno pripravljeno. Besen je bil vodja tržaške desnice Roberto Menia, ki se iz protesta ni udeležil niti večernega koncerta prijateljstva na Trgu zedinjena Italije. Predsedniki bi morali, po njegovem mnenju, obiskati fojbo pri Bazovici in se “pokloniti žrtvam nasilja Titovih partizanov, ki so maja in junija 1945 za štirideset dni okupirali Trst, lovili, zapirali in pobijali italijanske domoljube.”
Zgovorna odsotnost ezulov
Istrski ezuli so bojkotirali predsedniški poklon pred obeležjem eksodusa na Trgu svobode pred železniško postajo. Na to “zgovorno praznino” je na tiskovni konferenci kmalu po zgodovinskem dogodku opozoril predsednik ezulske organizacije Unione degli Istriani (Unija Istranov) Massimiliano Lacota. “Žal mi je za predsednika Napolitana, ki se je moral pokloniti ezulom brez njihove prisotnosti. Njihova udeležba bi bila močna in prepričljiva, če bi do te slovesnosti prišlo kje drugje, denimo v Bazovici,” je dejal. Navrgel je tudi, da sta bila predsednika druge ezulske organizacije (Združenje Venezia Giulia e Dalmazia) Renzo Codarin in Lucio Toth, “sokriva” za dogovorjeni scenarij obiska treh predsednikov, a sta na koncu Napolitana pustila na cedilu, saj tudi njiju ni bilo na slovesnosti pred spomenikom eksodusu.
Povsem drugače pa je bilo pred stavbno Narodnega doma, kjer se je trlo tržaških Slovencev, ki niso hoteli zamuditi zgodovinskega dogodka. Bili so tudi predstavniki društva Edinost s svojim transparentom in prof. Samo Pahor, za katerega je bil obisk predsednikov v Narodnem domu predvsem “farsa sprave”. Pisatelj Boris Pahor pa je izjavil, da pozdravlja Napolitanov obisk Narodnega doma, a da to “ni dovolj”.
Odprto torej ostaja vprašanje, ali je poglavje sprave med Italijo, Slovenijo in Hrvaško na institucionalni, uradni ravni zaprto? Če verjamemo besedam treh predsednikov, ki so jih novinarjem izrekli takoj po uradnem srečanju na tržaški prefekturi, potem lahko sklepamo, da je večji del spravnega dejanja opravljen in da se nima več smisla ozirati nazaj. Predsednik Danilo Türk je med drugim izjavil, da ni več primerno “multiplicirati teh simboličnih gest” in da je potrebno gledati naprej.
Pahor v Verdiju
Kakorkoli že, julijsko srečanje predsednikov je pozitivno vplivalo na splošno vzdušje ob meji. Septembra je tržaški župan Roberto Dipiazza obiskal Ljubljano in s svojo prisotnostjo počastil odprtje Trubarjeve hiše literature, ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću pa je izročili listino prijateljstva med Trstom in Ljubljano. 5. decembra pa se je v tržaškem Verdiju, najstarejši tržaški gledališki hiši in “templju italijanstva”, zgodila zgodovinska uprizoritev Pahorjeve Nekropole v režiji Borisa Kobala. “Letos sta se v Trstu zgodila dva zgodovinska dogodka,” je z Verdijevega odra nagovoril zbrane ljubljanski župan Janković. “Prvi se je zgodil 13. julija, ko je bil le lučaj stran od tu Koncert prijateljstva, ki so se ga udeležili italijanski, hrvaški in slovenski predsednik, drugemu smo priča zdaj. Za oboje sta potrebna čutenje in pogum. Kolegu in prijatelju Robertu Dipiazzi ne manjka nobenega.” Tržaški župan pa je svoj pozdravni govor začel z besedami “Dober večer, dragi prijatelji Slovenci.”
97-letni Boris Pahor je v svojem govoru med drugim dejal, da bi na odru Verdija že zdavnaj morali videti uprizoritve del Vladimirja Bartola, pa tudi dramatizacije del Alojza Rebule.
Mogoče bomo to kdaj dočakali. Mogoče leta 2011, zakaj ne? Mogoče se bo pravljica z dobrim koncem nadaljevala tudi v naslednjem letu. Kdo bi vedel ...
ROBERT ŠKRLJ
