Primorska peterica na zelenicah svetovnega prvenstva
Valter Birsa
Zaradi Valterja Birse so v Primorje oziroma v Šempeter pri Gorici, kjer je odraščal, že pri njegovih enajstih letih prihajali ogledniki Hajduka, v naslednjih letih pa menedžerji še bolj znanih klubov. Toda njemu so se otroške sanje izpolnile, postal je cenjen profesionalni nogometaš.
In prav v zadnji sezoni 2009/10 je dosegel svoje največje uspehe. Pri tem pa ne gre upoštevati samo reprezentančnih nastopov, pri katerih se je končno razživel, temveč tudi klubske. Z Auxerrom, ki se le težko kosa z mnogo večjimi klubi iz Lyona, Marseilla ali Bordeauxa, je v francoskem prvenstvu osvojil tretje mesto in si izboril nastop v kvalifikacijah za ligo prvakov. “V tej sezoni sem napredoval, se okrepil in pridobil na vseh področjih igre. Bistveno je k igram v klubu pripomogla tudi veliko boljša igra v reprezentanci. Tam mi je po dolgem času steklo, kar se je nato preneslo tudi v Auxerre,” je ugotavljal ob koncu klubske sezone, ko je bil pred njim še najvišji cilj: svetovno prvenstvo.
Za Valterja Birso zagotovo velja, da je bil od malih nog zaljubljen v žogo. Že pri šestih letih je z žogo ravnal bistveno bolj spretno od vrstnikov. Zato so morali tedanjega trenerja Adriana Fegica (do leta 1995 najboljšega primorskega nogometaša nasploh) prepričevati, da ga kot dve leti mlajšega od ostalih vzame v najmlajšo selekcijo Primorja. Za svojo višino neverjetno okretni Birsa je napredoval iz leta v leto, a Primorja ni prepričal. Po koncu osnovne šole je po postanku v Biljah odšel v Hit Gorico, kjer se je prebil v vse mlajše reprezentančne selekcije. Njegova nadaljnja pot je znana: v tandemu z Miranom Burgičem je Novogoričanom priboril (za zdaj) zadnji naslov državnih prvakov, nato ga je pot vodila v Francijo. V Sochauxu je najprej precej igral, v drugi sezoni pa manj. Zato je odšel v Auxerre, hkrati pa si je utrjeval položaj v članski selekciji. V prejšnjih kvalifikacijah mu ni šlo najbolje, a se je čakanje na eksplozijo njegovega talenta izplačalo v finišu zadnjega kvalifikacijskega ciklusu. Zadetek z razdalje v Bratislavi in milimetrska podaja za gol Dedića proti Rusom sta se vpisala v zgodovino slovenskega športa. “Gol pa je prihranil za Južno Afriko,” je po evforičnih novembrskih nočeh povedal Valterjev oče Damjan, ki ima izredno veliko zaslug, da se takšen nogometni talent ni izgubil nekje ob poti. Njegova družina ga je v nogometni karieri stoodstotno podpirala.
Birsa bo igral na desni strani zvezne vrste v sistemu 4-4-2, pogosto pa zamenjuje mesta s Kirmom na drugi strani, kar vnaša nemir med nasprotnikove branilce. Ima dobro podajo, močan in natančen strel, soliden pregled igre. Slabši je v skoku in v primerih, če dlje časa ne dobi žogo v noge. Morda bi lahko še izboljšal agresivnost. V slovenski reprezentanci je eden bistvenih členov - po pomembnosti takoj za okostjem moštva Handanović-Cesar-Koren-Novaković.
Zlatko Dedič
Z odločilnim zadetkom v povratni tekmi kvalifikacij z Rusijo je Slovenijo popeljal v Južno Afriko. Od tedaj spada Zlatko Dedić med najbolj popularne Slovence nasploh.
O njem je bilo v evforičnih zadnjih tednih prejšnjega leta napisano že vse. Toda besede: “Moje otroške sanje, da bom slaven in odličen nogometaš, še niso uresničene. Sem šele na začetku poti,” ki jih je izrekel za naš časopis mesec po tekmi z Rusijo, najbolj nazorno opisujejo njegov značaj. Vztrajnost, delavnost in zaverovanost v svoje sposobnosti so njegove lastnosti, ki gredo vštric s sodobnim pojmovanjem nogometnega poklica. To velja tudi za njegov odnos z javnostjo, saj je njenim predstavnikom skoraj vedno dostopen.
Čeprav se v njegovi nogometni izkaznici v rubriki rojstni kraj še vedno pojavlja Bihać, je proizvod slovenske nogometne šole.
Njegove uspehe si z razlogom lastijo vsi krajani Podgorja, kjer je odrasel. Večkrat so ga namreč peljali na trening ali tekmo. Telesno moč si je nabral s tekom z očetom na Slavnik, tehnično znanje v Dekanih in v Kopru, nadgradil pa ga je v mladinskem pogonu Parme. Ko ga je tedanji koprski trener Brane Oblak, tudi on davnega leta 1974 udeleženec svetovnega prvenstva, postavil v člansko moštvo Kopra, je v dveh mesecih priromala ponudba, ki je ni odbil. Od doma je odšel s 16 leti, po mladinski šoli v Parmi pa se je potikal po italijanskih drugoligaških klubih. Empoli, Cremonese, Frosinone in Piacenza so bile njegove postaje, dokler ni lani prestopil v Bochum. Slednji je izpadel v drugo ligo, tako da ostaja odprto vprašanje, ali bo Dedić svojo kariero nadaljeval v Nemčiji.
Odlikujeta ga borbenost in tek. Igra v obe smeri, v slovenski reprezentanci ima praktično vlogo prvega branilca. Prav tako je dovolj hiter in iznajdljiv v kazenskem prostoru. Pot Slovenije v Južno Afriko se je začela in končala z njegovima zadetkoma. Zadel je namreč na prvi tekmi s Poljsko v gosteh (1:1), ko še ni bilo slutiti zmagovitega pohoda Kekove čete, in tudi na zadnji z Rusijo, ko je pravočasno uvidel idejo Birse in se izmuznil med ruska orjaška branilca. Dedić pride nekoliko slabše do izraza v igri z glavo, hkrati pa tudi potrebuje nekaj časa, da se v igri ujame z najbližjimi soigralci. Z reprezentančnimi kolegi je izjemno uigran, kar dokazujejo tudi ustvarjene priložnosti in zadetki v navezi z Novakovičem, Birso, Korenom ... Na pripravah v Brunicu se je ubadal s poškodbami, vendar njegov nastop na SP ni vprašljiv.
Matej Mavrič Rožič
Nogometna pot Mateja Mavriča Rožiča je klasična pot slovenskega nogometaša. Če bo tudi dejansko zaigral na svetovnem prvenstvu, bo to krona njegove kariere.
Pirančan je namreč prva rezerva za izjemno zanesljivi osrednji branilski slovenski par Boštjan Cesar-Marko Šuler. Če kdo od njiju zaradi kartonov ali poškodb ne bo mogel igrati, bo na njegovo mesto vskočil svetlolasi igralec novega avstrijskega prvoligaša s Koroške. Po igranju v Piranu si je srečo poiskal na severnem Primorskem: najprej v Ajdovščini, kasneje pa v Novi Gorici, s katero je osvojil en državni in dva pokalna naslova. Leta 2004 je sledila pot na Norveško, kjer je pri Moldeju odigral dve sezoni, nato pa je prestopil k nemškemu drugoligašu Koblenzu. Kjerkoli je igral, je bil med soigralci in navijači spoštovan, v zadnji sezoni je v Koblenzu nosil kapetanski trak in izvajal enajstmetrovke. A to njegovemu klubu ni pomagalo k obstanku, zato si je pred tedni našel nov klub.
Njegove odlike so moč in skok igra. Dobro se zna prilagoditi spremembam sistema igre in igralnim položajem, slabša stran je igra z nogo. Za slovensko reprezentanco je debitiral že leta 2002 ob zmagi proti Italiji v Trstu, a mu Matjaž Kek ob prevzemu selektorske funkcije ni najbolj zaupal. Prednost so imeli Mörec, Cipot, tudi Elsner, toda Mavrič se je z dobrimi igrami na klubski sceni in poštenim odnosom do dela na pripravah prebil med rezerviste. Ko je dobil priložnost, jo je korektno opravil, tako da njegov status med potniki v JAR ni bil vprašljiv.
Tim Matavž
Športno pot je eden največjih talentov slovenskega nogometnega prostora začel v mlajših selekcijah pri klubu iz Bilj. Tim Matavž je še pred nastopom za člansko moštvo zaigral v mladinski šoli Hita Gorice.
Tim je z izjemnim občutkom za doseganje zadetkov nase opozoril tako v kadetski kot mladinski ligi, prvič pa je zablestel v prvi članski sezoni, ko je kot osemnajstletnik za belo-modre na 27 tekmah dosegel enajst zadetkov. Na vrata Timovega doma v Šempetru pri Gorici ter na naslov novogoriškega kluba so prihajale številne ponudbe priznanih evropskih moštev. S preudarnostjo, ki jo tako mladi športniki le redko premorejo, je poleti 2007 prečrtal italijansko Fiorentino in si za svojo prihodnost izbral nizozemski Groningen.
“Gledal sem izključno možnosti mojega napredovanja. Nizozemska liga je že od nekdaj znana kot zelo dobra za kaljenje mladih nogometašev,” vselej razlaga Tim, ki še danes trdno stoji za svojo tedanjo odločitvijo. Po prihodu v deželo tulipanov je nekaj časa igral za mladinsko ekipo in bil v jesenskem delu lanske sezone posojen drugoligašu Emmnu. Tega Matavž ni sprejel kot nazadovanje, temveč je v selitvi videl izziv. Groningen ga je poklical nazaj in v zadnjih krogih lanske sezone je že dosegel dva zadetka. Tim je svoj pravi trenutek dočakal letos, ko je s kar 13. prvenstvenimi zadetki postal prvi strelec Groningena. Odlikujejo ga hitrost, izjemna gibčnost, zelo dobra tehnika, po višini in slogu igre pa spominja na Zlatana Ibrahimovića. Sam pravi, da lahko v vseh elementih igre še marsikaj pridobi, največ rezerve pa ima v fizični moči. Čeprav ima nekaj ponudb uspešnejših klubov, bo še leto dni zagotovo ostal v Groningenu. Prestopil bo tja, kjer bo lahko najbolj napredoval, a pred tem bo morda svoje minute dočakal tudi na SP.
Andrej Komac
Novogoričan Andrej Komac je bil med tistimi, ki so v napetosti čakali na selektorjevo odločitev o 23 potnikih za JAR. Toda že zaradi njegovega deleža v kvalifikacijah za SP si Kek ni mogel privoščiti, da bi ga prečrtal s seznama.
Komac je sodoben tip nogometaša, nad kakršnim se navdušuje slovenski selektor. Je kompleten in lahko igra na različnih mestih v zvezni vrsti. Njegovi največji odliki sta tek in igranje v obe smeri. Popolnoma se podredi kolektivu, je dovolj borben in hiter, po drugi strani pa v nobenem elementu bistveno ne izstopa iz reprezentance. Pridna mravljica, ki na sredini omogoča ustvarjalcem, da opravijo svoje delo. V zadnjih kvalifikacijskih tekmah je pristal zgolj med rezervami, saj ga je iz prve enajsterice izrinil Radosavljević, po hierarhiji pa ga je prehitel tudi Krhin. A je bil v začetku kvalifikacijskega ciklusa za svetovno prvenstvo nepogrešljiv v slovenski reprezentanci. Na prvih petih srečanjih je štiri odigral vseh 90 minut.
Toda njegova pot ni bilo postlana z rožicami, saj si v svojem rojstnem mestu najprej ni našel nogometne sreče. Že kot najstnik je zapustil Hit, kjer mu niso mogli zagotoviti ustrezne minutaže, in se preselil v sosednje Primorje. V Ajdovščini je z enoletnim skokom v Olimpijo igral kar šest sezon.
Primorje je takrat sodilo v vrh slovenske lige in je pogosto igralo v evropskih pokalih. Sledila je vrnitev v Hit, s katerim je osvojil dve šampionski zvezdici. Vmes se je neuspešno preskušal v portugalskem Maritimu, bolj uspešen pa je bil v švedskem Djurgardnu. Po skrajnem zahodu in severu Evrope je lansko poletje odšel še v Azijo - v Izrael. Morda je prav to vplivalo, da je pri Kekovih taktičnih različicah nekoliko v ozadju.
