Primorski limes: Sledovi Tigra
Prva misel, ki se ob pogledu na zemljevid območja nekdanje Julijske krajine prerine v ospredje zavesti, je TIGR. To je tista narodno-revolucionarna organizacija, ki je v času italijanskega fašističnega režima delovala za osvoboditev primorskih Slovencev in za priključitev tega območja Jugoslaviji.
Ime TIGR je iz začetnic Trsta, Istre, Gorice, Reke, treh primorskih mest in ene pokrajine. Označevalo naj bi tudi mejnike osvobojenega in k Jugoslaviji priključenega ozemlja. Italijani so zato TIGR imeli za slovensko-hrvaško iredentistično organizacijo.
Kaj se je danes zgodilo s temi mejniki? Ostali so, a Jugoslavije ni več. Prav tako ni več Julijske krajine. Trst in Gorica sta ostala v Italiji (danes demokratični državi), manjši del Istre je v Sloveniji, večji skupaj z Reko na Hrvaškem. Slovenci v Italiji so priznana in bolj ali manj zaščitena manjšina. Manjšina so tudi na Hrvaškem, v Istri in na Reki, a le na pol priznana in brez narodnostnih pravic. Tudi Italijani v Istri in na Reki so postali manjšina.
Čeprav je bil fašizem na bojišču poražen, je v dušah ljudi in v pokrajini pustil globoke sledove. Posledice tega rasističnega cunamija so v Furlaniji-Julijski krajini še danes vidne. Slovenska etnična ali naselitvena meja, ki je še pred prvo svetovno vojno, sicer močno raztrgana in luknjičava, segala do spodnjega toka Soče, na severu pa se spuščala v furlansko nižino in se tu mešala s furlanskim naselitvenim prostorom, se je v desetletjih po drugi svetovni vojni umaknila precej bolj proti vzhodu.
Slovenci v Italiji so razpršeni, strnjeni in večinski pa so samo v nekaterih podeželskih občinah tik ob slovensko-italijanski meji. Še bolj razpršeni so Slovenci v Istri in na Reki. Dokler je obstajala federativna socialistična Jugoslavija, ni bilo posebnega razloga, da bi se organizirali kot manjšina, po njenem razpadu in nastanku samostojne Hrvaške pa je postalo nujno, da se Slovenci strnejo vsaj na kulturnem področju.
Prostor, ki ga je simbolično označevalo ime TIGR, je v enem samem stoletju doživel velike spremembe. Pred dvajsetimi leti je nastala slovenska država, ki pa znotraj svojih meja ne zajema celotnega slovenskega naroda. Zunanji narodni robovi so močno okleščeni in se še krušijo. Uradna slovenska politika je po osamosvojitvi skrbela predvsem za oblikovanje in utrditev države in za njeno mednarodno priznanje in uveljavitev. V veliki meri je pozabila na Slovence zunaj meja nove države. Ni oblikovala nobene geopolitične strategije, s pomočjo katere bi jasneje opredelila svoj interes do slovenske skupnosti v zamejstvu. Prav tako ne razpoznava sprememb v sosednjih deželah.
Slovenci v Furlaniji-Julijski krajini niso več taki, kot so bili pred šestdesetimi leti, in tudi okolje, v katerem živijo, se je korenito spremenilo. Družba je postala etnično mešana. Ne srečujejo se samo Slovenci in Italijani, temveč v razmerja vstopajo tudi novi priseljenci iz Afrike, Azije, Južne Amerike. V slovenskih šolah v Italiji je delež “čistih” Slovencev ponekod že postal manjšinski. Kaj to pomeni za politiko do slovenskih šol? Je potrebno te procese jemati kot grožnjo ali kot priložnost za bogatitev naroda? V Istri in na Reki se Slovenci šele prebujajo, iščejo svoje mesto v novi državi. Istra je še do nedavna bila etnično mešana, baštardna. Bo taka ostala tudi poslej?
Na vsa ta vprašanja je potrebno najti odgovore, preučiti stvarnost, ki se razpira onkraj formalno, z mednarodnimi sporazumi določenih meja. Življenje se preliva čez politične meje, velikokrat ne oziraje se nanje. Do kod torej sega ta naš življenjski prostor? Kaj se dogaja na zunanjih robovih našega naselitvenega prostora? Kje je torej ta naš nenehno premikajoči se “primorski limes”? Ta meja, ki ni meja, ampak črta prelivanja, medsebojnega prežemanja?
ROBERT ŠKRLJ