Prosta pot za domišljijo

Kdor je že imel opraviti z proučevanjem arhivskih dokumentov, ve, da se med njimi ne brska kar tako. Pred uporabo arhivskega gradiva mora uporabnik podpisati izjavo o seznanitvi, “da je zloraba tajnih in osebnih podatkov sankcionirana v kazenskem zakoniku in drugih predpisih ter da jih bo uporabljal samo za zakonite namene”. Upoštevati mora, da lahko občutljive osebne podatke uporablja šele 75 let po njihovem nastanku oziroma deset let po smrti osebe, na katero se podatki nanašajo.

Dostopnost z izjemami

Ta določila v zakonu niso bila sporna. Boj v slovenski politiki se je razvnel zaradi tistega dela leta 2006 - v času Janševe vlade - sprejetega zakona, ki odpira vrata do vsega gradiva nekdanje SDV (Službe državne varnosti), predhodnice današnje Sove (Slovenske varnostno-obveščevalne službe). Čeprav je tudi za to gradivo zakon določal omejitve; nedostopno je bilo tisto gradivo, ki vsebuje občutljive osebne podatke, pridobljene s kršenjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ter se podatki nanašajo na osebe, ki niso bile nosilke javnih funkcij. V primeru dvoma o pogojih dostopa do gradiva SDV, “odloča arhivska komisija,” je določal Janšev zakon. In še: nedostopnost gradiva SDV, ki vsebuje tajne podatke, je bilo mogoče podaljšati. “Javnopravna oseba, ki predlaga podaljšanje roka nedostopnosti, mora k predlogu priložiti pisno oceno škodljivih posledic, ki bi lahko nastale, če bi bilo gradivo dostopno javnosti. O podaljšanju roka nedostopnosti odloča Vlada Republike Slovenije na predlog arhivske komisije.”

Kljub temu, da takšna opredelitev laičnemu ušesu dovolj jasno sporoča, da je lahko vlada že po starem zakonu preprečila dostop do posebej občutljivega arhivskega gradiva (kar je z uredbo tudi naredila), dopustimo možnost, da minuli teden novelirani zakon še izboljšuje varovanje osebnih podatkov, katerih razkritje bi lahko ogrozilo varnost in ugled nekaterih sodelavcev nekdanje SDV, predvsem pa ugled in interese države, ki je pravna naslednica Jugoslavije in, denimo, tudi njenih Osimskih sporazumov. Prepričljiva se zdijo tudi opozorila, da je bila Janševa vlada (morebiti z namenom sprožiti lustracijo) v primerjavi z ostalimi postsocialističnimi državami preveč velikodušna pri odpiranju arhivov nekdanje tajne službe.

Novela zakona natančneje ureja sestavo in delovanje arhivske komisije, ki bo odločala o nedostopnosti “spornega” gradiva. Gradivo, ki bi mu komisija dala pečat tajnosti, bi bilo nedostopno 40 let od svojega nastanka, kar sicer velja tudi za vse gradivo o delovanju tajne službe po osamosvojitvi Slovenije.

Zakon kot krinka

Četudi sprejmemo trditve, da je bil prejšnji zakon preširok in da so bile potrebne določene omejitve, pa zapleti, ki so porodili in nato spremljali noveliranje zakona, napeljujejo na sume, da je bilo v ozadju še kaj drugega, kot obči interesi države. Ali, kot pravi pravnik Rajko Pirnat, sistem bi moral biti naravnan tako, da “bo kredibilen in da se ne bo pod krinko varovanja osebnega dostojanstva oziroma državne varnosti prikrivalo kršitve pravic in kazniva dejanja v prejšnjem sistemu”.

V postopku noveliranja zakona bi bila lahko žrtev prav kredibilnost sistema. To, da sta Arhiv RS in Sova kar sama zadržala izvajanje zakona in zahtevanega gradiva pač nista izročila raziskovalcu Igorju Omerzi, nato pa Sova gradiva ni hotela dati na vpogled državnozborski komisiji za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb, je, milo rečeno, nerazumljivo. O zakonitosti takšnega početja se bo moralo izreči tudi sodišče.

Sume o skrivalnicah sproža tudi dejstvo, da je zakonodaja, ki ureja delovanje tajne službe in arhiva, že kmalu po osamosvojitvi določila, da mora priti vse gradivo nekdanje SDV pod okrilje Arhiva RS. To se vse do današnjega dneva še ni zgodilo. Dokumenti ostajajo na Sovi, ki lahko mimo zakonov omejuje dostop do njih. Zaradi tega ni omejeno le delo raziskovalcev, nujno potrebno za pošteno in verodostojno razkrivanje drobcev resnice o naši preteklosti, prizadete so tudi žrtve SDV, ki zaradi nedostopnosti gradiva ne morejo dokazovati svoje nedolžnosti in terjati povračila za prestane krivice. Direktor Arhiva RS Dragan Matić ima za to pripravljen odgovor: Arhiv RS ni prevzel gradiva, ker še vedno ureja varnostno območje za njegov prenos. Janševa vlada je namreč z uredbo na del tega gradiva nalepila oznako tajno, kar v praksi pomeni, da ga je treba hraniti v ustrezni prostorih, ki jih arhiv še nima.

Škoda za manjšini

Najbolj izpostavljene pa so bile trditve, da se zakon spreminja, da bi vlada prikrila vpletenost oziroma obveščenost predsednika republike Danila Türka v bombni napad v avstrijskem Velikovcu leta 1979. V SDS so odločno zatrjevanje predsednika, da je o zadevi bral le v časopisih, v sredo - tako verjamejo v stranki - postavili na laž. Čeprav takrat šele 26-letni predsednik komisije za manjšinska in izseljenska vprašanja pri takratni Socialistični zvezi delovnega ljudstva (SZDL) je Türk očitno že toliko prilezel k oblastnemu koritu, da je bil med desetimi, ki jih je SDV sredi leta 1980 posebej obvestila o tem bombnem napadu.

Kaj več od tega bomo lahko izvedeli šele čez kakšno desetletje, ko bodo končno postali dostopni sporni tajni dokumenti. Do takrat nam bodo ostala ugibanja; ne le o Türku, njegov osebni ugled bi nas moral še najmanj skrbeti. Zaradi aktualne politične gonje bodo ostala tudi ugibanja o predstavnikih manjšine, zlasti tistih v Avstriji, pa tudi v Italiji, in njihovem morebitnem sodelovanju s SDV. In ugibanja povzročijo največ škode s tem, da dajejo domišljiji prosto pot.

JANA KREBELJ