Prva izvedba Smartfesta v Šmartnem v Goriških brdih
Prvi Smartfest se je pokazal kot festival v pravem pomenu besede: z druženjem, ustvarjanjem, koncertiranjem, stikom glasbenikov z občinstvom in sploh festivalskim vzdušjem ter ambientom, ki navdihuje. Ni sicer pričakovati, da se bodo nanj zgrinjale množice, a saj Šmartno ni Avignon, Šmartno je biserček in kot biserček je obravnavan tudi vsak posameznik, ki tja pride.
ŠMARTNO> Protagonista prvega festivala kreativne glasbe sta bila dva; idejni oče festivala Zlatko Kaučič, domačin in mednarodno uveljavljen kreativni perkusionist, ki je letos prejel nagrado Prešernovega sklada, in britanski glasbenik Evan Parker, svetovno ime saksofona in svobodne evropske jazz scene. Kaučič si je festival zamislil kot preplet delavnic in koncertov, preplet umetniških zvrsti, glasbenikov z obeh strani meje, preplet še neuveljavljenih ustvarjalcev z velikimi imeni, a brez elektrike, torej v akustičnih izvedbah in s poudarkom na improvizaciji. Kaučiču so všeč interakcije, ki se zgodijo v danem trenutku, nikakor pa ne izvedbe, ki pridejo na festival že “zlikane” in zapakirane.
Parkerjeva “mašina”
Okoli trideset glasbenikov iz vseh vetrov je v petek in soboto vstopilo v svet kreativne glasbe na dvodnevni delavnici z Evanom Parkerjem, ki daleč naokoli slovi po svoji glasbeni inovativnosti in zagonetnosti. Že ob vstopu v dvorano za vaje, ki je bila v Hiši kulture, je bilo slišati neubrane zvoke različnih instrumentov, kar pa ni bilo zgolj uglaševanje, temveč na trenutke iskanje med zvoki, tipanje, srečevanje. Parker je sedel v ozadju, občasno naredil nekaj korakov, a ves čas pozorno poslušal. Njegova naloga je namreč bila slišati ta glasbeni ustroj, oziroma “mašino”, kot jo je sam poimenoval, ter ugotoviti, kako iz obstoječega ustvariti večerni koncert. A nobenih notnih zapisov, nobenih zapisov sploh. Kako naj torej orkester zaigra?
“Parker je nastopil kot komponist in dirigent hkrati”, sta o njegovi vlogi povedala Boštjan Simon, študent saksofona, in kontrabasist Tomaž Grom. Na začetku še ni vedel, kaj bomo naredili, dejal je, da jih mora najprej slišati, šele nato bo mogoče dobil idejo, kako bo to “mašino” vozil. Vsebinski napotki pa so bili sledeči: vsak glasbenik je odgovoren za vsako stvar, ki jo naredi, zavedati pa se mora, da “mašina” lahko deluje tudi brez njega. Misel mora biti jasno izražena; karkoli se dogaja, naj ima svojo smer; vprašanje naj ima svoj odgovor. Opomnil jih je, naj razmišljamo kot sekcija, denimo sekcija tolkalcev, sekcija saksofonistov, kitaristov, kontrabasistov itd., in ne kot posamezniki. Napaka je dovoljena, ni pravilnega ali nepravilnega muziciranja.
Začeli so tako rekoč iz niča, ni bilo Bacha, da bi jim napisal note, tempo in zgodbo. Pred njimi je sedel Parker, ki je poslušal delovanje stroja in naenkrat pred seboj prekrižal roke, jim dajal nekakšne znake, ki so pomenili potiho, naglas, konec, naj se vključi določena sekcija instrumentov, preliv. “Zanimivo je, ko se zgodi nekakšen zen moment, kjer se vse postavi v suspenz in se stvari postavijo same po sebi, da lahko rečeš: o glasba!”
Večerni koncert je bil veliko pričakovanje za vse. In potem tudi veliko navdušenje, saj se je v glasbo prelila vsa napetost, zlasti pa glasbene izkušnje posameznih glasbenikov.
Srečanja tu in tam
Koncerti, ki jih je bilo v dveh dneh kar lepo število, so bili dobro obiskani, saj slikovita briška vasica ponuja hkrati prijeten ambient za spremljanje kulturnih prireditev. Obiskovalce je seveda navdušil osrednji nastop tria Parker - Kaučič - Maier, posebej navdušeni pa so bili tudi nad glasbeno improvizacijo kitarista Denisa Biasona in flavtista Massima de Mattie na gibljive slike, posnetke goriške pokrajine iz tridesetih let, ki jih je v kolaž zmontirala režiserka Anja Medved (Kinoatelje).
Kaučič je v času festivala za isto mizo povabil tudi novinarje, glasbene kritike in organizatorje sorodnih jazz festivalov iz Furlanije, Ljubljane, Cerknega, Trsta, Nove Gorice, da smo si med seboj izmenjali izkušnje.
In domačini? Festival so sprejeli, nekateri z večjim, drugi z zmernim navdušenjem, ena od sosed nam je povedala, da so veseli, da je vasica zaživela, edini problem da so “tisti trije, štirje, ki ostanejo do jutra in klepetajo na ves glas ...”
KLAVDIJA FIGELJ
