Prvenec tržaškega kantavtorja AbbaZabbe nocoj v tržaškem gledališču Miela

Če začnemo pri imenu - AbbaZabba ni skovanka, ki bi imela poseben pomen. Na plošči Toma Waitsa Mule Variations je skladba Chocolate Jesus, kjer se pojavita besedi abba zaba, ki označujeta ameriško blagovno znamko čokoladic. Ko je moral za svoj prvi samostojni nastop povedati ime, s katerim naj ga napovejo, se je tega spomnil in tako je, po pravilu, da so začasne rešitve najtrajnejše, ostalo. “Ker je dekle, ki mi je telefoniralo za ime, napisalo Zabba z dvema b-jema, sem to ohranil. In šele kasneje odkril komad Abba Zaba Captaina Beefhearta,” prijazno pojasni, kar te dni neprestano pojasnjuje.

O nonotu ...

Pravi, da je začel ustvarjati precej pozno, pred kakimi desetimi leti, star 23 let: “Ne vem, zakaj je bilo tako. Prej sem se leta veliko ukvarjal predvsem s športom. A dejstvo je, da mi je morda kakšno travmo zapustil nono, saj sem pri sedmih letih en teden moral vaditi pri njem doma božične pesmi Franka Sinatre in Binga Crosbyja ... In to v angleščini! Si lahko predstavljate sedemletnika, ki poje v angleščini z nonotom na kitari, ta pa nadzoruje: 'Ne, ne, ustavi se! Tako ni prav! Gremo znova!' (smeh) Čez mnogo let sem se znašel na neki zabavi, kjer sem se nenadoma zavedel, da nihče ne poje spodobno, pa sem povsem spontano, najbrž ob pomoči piva, začel peti. V sekundi so se proti meni obrnili štirje prijatelji z vprašujočim pogledom, češ, kje si pa zdaj ti našel tak glas?!” A do tega, da je začel igrati in ustvarjati svojo glasbo, je moralo preteči še nekaj let.

Kljub vsemu je bila glasba že prej nepogrešljiv spremljevalec njegovega življenja, za kar je hvaležen tako nonotu kot očetu: “Doma je bilo vedno veliko glasbe; veliko strasti in užitka pri poslušanju prav ob vsaki priložnosti. Spominjam se mame med kuhanjem ob glasni spremljavi, ki je prihajala iz dnevne sobe. Spominjam se dolgih potovanj z avtom, kjer smo skupaj, kot v zboru, prepevali Beatle, ne da bi na vsak način želeli dati poslušanju posebno težo. Imam namreč prijatelje, katerih starši so glasbeniki, ki so jim morda nehote vcepili določen način doživljanja in razumevanja glasbe. Z mojimi sem glasbo doživljal sproščeno in neobremenjeno. Na koncu sem se sam odločil, da jo bom začel tudi ustvarjati.”

Tudi dejstvo, da italijanske glasbe doma niso poslušali, je prispevalo k njegovemu pesnjenju v angleščini. “Pri sedemnajstih sem poslušal očetove plošče Elvisa Presleyja ali kakšno bolj retro, vsekakor angleško ali ameriško glasbo, medtem ko so moji sošolci kajpada spremljali italijansko. Kakorkoli že, poslušanje glasbe v domačem okolju mi je bilo kasneje v veliko pomoč.” Tudi na obiskih v Milanu pri očetovem bratrancu, ki se je z družino preselil v Anglijo, se spominja “vdihavanja” drugačne glasbe. Med prvimi glasbenimi spomini na tisto obdobje je denimo Michael Jackson in prav ničesar italijanskega. Omeni le Lucia Dallo, katerega glas še posebej ceni, saj po njegovem mnenju presega okvire italijanske glasbe.

Sam pa je kasneje poslušal vse od folka do velike Elle Fitzgerald. Posebej mu je v spominu ostal njen BBC session z Louisom Armstrongom. Tu so še Nina Simone, Nick Drake, Tim Buckley ...

O Waitsu ...

“A dobesedno pretresel me je Tom Waits, ker mi je pokazal, kako je popularna glasba lahko nekaj povsem drugega od naših predstav. Ker mi je pokazal, da gre za glasbo tudi takrat, ko vzamemo dve skodelici in z njima potrkujemo, čez pa še kaj zapojemo. To se mi zdi dober, morda nekoliko primitiven začetni položaj. Nikoli me namreč ni fascinirala glasbena virtuoznost, zato morda veliko bolj cenim primitivno plat glasbe. Virtuozno, popolno izvajanje glasbe me čez čas prične dolgočasiti,”razmišlja, ko se spominja, da mu je Boba Dylana v otroštvu predvajal oče, on pa se je zraven grozno pačil: “Vanj sem se zaljubil, ko mi je prijateljev oče, ki je imel naključno dva izvoda Dylanove knjige Tarantula, eno podaril. Z njo sem se kratkočasil na potovanju, ko sem v besedilih na novo odkril nekatere njegove pesmi. Tako sem se odločil, da je nastopil čas za vnovično odkrivanje tudi njegove glasbe. A že sama moč besedil je najbrž nekaj nedosegljivega.”

Album The Alphabet ni konceptualen, poudarja. Vodile so ga pesmi. Veliko piše in ustvarja, a zvok prvih dveh EP-jev je bil precej akustičen, najpogosteje le vokal in kitara, nova plošča pa zveni kompleksneje. Če zapišemo, da gre za indie-rock, še najmanj zgrešimo. Če so na začetku pisanje poganjale negativne izkušnje, je v zadnjem obdobju odkril, da lahko piše tudi ob krasnih sončnih dnevih, kakršne je doživel med letom življenja na Kanarskih otokih, kjer se je sprva preživljal z uličnim igranjem, kasneje pa kot gozdar: “Takrat sem imel močno potrebo po zamenjavi zraka in sem odšel.”

Italijan, ki poje v angleščini in ki ne posluša domače glasbe, seveda ne ustreza stereotipom, a Alessandro pravi, da je precej underground bendov, ki se pojavljajo tudi v tujini in so manj znani. Taki so Jennifer Gentle, skupina s svetovnim slovesom, kajpada bistveno manj slavna v Italiji.

Angleščino spoštuje, a pri pisanju glasbe se izogiba zapletenemu besedišču: “Skušam uporabljati svojo angleščino, prvi razumeti, kar pišem, zato se izogibam zelo zahtevnim besedam. Ostajam iskren. Moja angleščina se z leti razvija in upam, da se bodo tudi moja besedila.”

Kaj pa Sanremo? “Ostaja odskočna deska za italijanski prostor. Na splošno pa se povsod po svetu dogaja X Factor, ki je presegel vse meje zdravega razuma. Postavlja namreč nova merila za vstopanje v svet glasbe. Pojavljajo se vse plitkejši ljudje, ki si želijo predvsem izgledati glasbeniki, biti opaženi. Veliki glasbeniki pa so bili izjemno skromni, nevpadljivi.”

O Lari-B ...

Pri plošči mu je na svoj način veliko pomagala Lara-B, priznana slovenska pevka in avtorica glasbe, zdaj tudi producentka in založnica. “Njena roka nad ploščo je imela zelo lahak, a odločilen dotik. Navidez deluje, kot bi ne bila storila ničesar ... V nekaj dnevih pred pričetkom snemanja plošče sem z njeno pomočjo spilil podrobnosti, zato so zdaj slišati naravno.”

Z Laro in bobnarjem Morenom Buttinarjem, ki sta ploščo tudi izdala pri svoji založbi Sonic Shapes, s sedežem v Švici, so se spoznali pred kakim desetletjem na enoletnem izobraževanju za tonskega tehnika na Radiu Koper. Ostali so v stikih, predvsem z Buttinarjem, ki je prav tako Tržačan, a šele lani je preskočila glasbena iskra. Moreno je z AbbaZabbo igral na festivalu, ki so ga snemali, in v enem tednu po ogledu DVD-ja se je Alessandro z Laro in Morenom že pogovarjal o plošči. Lara je tako postala nekakšen nepogrešljiv šesti član zasedbe - v njej zaigra še en Primorec - Denis Beganovič Kiki na hammond orglah -, in čeprav ni igrala nobenega inštrumenta, le ponekod zapela spremljevalne vokale, je kantavtor prepričan, da je bila njena vloga neprecenljiva.

Posebno vlogo je odigral studio Jork v Dekanih: “Ko sem prišel tja, zagledal oljke, pogled na Koper in morje, nisem niti za trenutek pomislil, da bi snemali kje drugje. A najpomembnejša je bila profesionalnost.”

O Trstu ...

O Trstu razmišlja kot o kraju, ki mu pušča vso svobodo, ki ljudi nekako ujčka, kar je lahko dobro in slabo: “Včasih je pretrdo, včasih premehko. A Trst je predvsem izredno mirno mesto, kjer lahko ustvarjaš, ne da bi se obremenjeval s težavami velikih metropol, kot se mi je pred nekaj dnevi zgodilo v Bologni, kjer sem v kratkem doživel vse, česar ne prenašam.”

Kar štiri leta je s svojo prvo zasedbo nastopal predvsem na Krasu, slovenskemu občinstvu, in takrat podrobneje spoznal še drugo tržaško realnost: “Prvi bend je bil vezan na Kras, a nisem občutil prav nobenih težav. Bili smo trije. Tretji glasbenik je bil Slovenec. Živeli smo v simbiozi. 48 ur na dan. Lahko pa razumem mlade na Krasu, da potrebujejo identifikacijo, močno identiteto, a na enak način jo želijo tudi Tržačani, meščani. Osebno sem se takrat počutil precej vmes,” se spominja in pristavlja, da mladi ubirajo nove poti. Pri tem ne smejo pozabiti na preteklost, le nepotrebna trenja je treba preseči. MAJA PERTIČ GOMBAČ

AbbaZabba bo nocoj v gledališču Miela ob 21.30 predstavil prvenec The AlphabetMaja Pertič Gombač