Prvo pravilo hujšanja: nič ogljikovih hidratov
“Beseda hujšanje pomeni, da je zdaj hudo in da bo še hujše,” se smeji Vida Petrovčič. “Diete, ki nam obljubljajo, da bomo lahko vse jedli, seveda lažejo. Nečemu se vendar moramo odreči, da na drugi strani kaj pridobimo,” nadaljuje novinarka nacionalne televizije, ki je pred nekaj leti v osmih mesecih shujšala za 25 kilogramov.
In pri tem tudi ostala. Gospa v najboljših letih se počuti 20 let mlajša. Napisala je štiri knjige o hujšanju, zraven se izobražuje “za dušo” in kot osebni trener pomaga ljudem, ki bi želeli enkrat za vselej opraviti z odvečnimi kilogrami.
> Kaj vam je najbolj všeč na sebi, zdaj ko ste shujšali?
“Pozitivna energija. Učim se novih stvari, novo znanje pa mi daje novo energijo. Vse doživljam na drugačen, bolj pozitiven način.”
> Laže prenašate stres?
“Veliko laže. Lahko bi bila zelo žalostna in nesrečna zaradi določenih razmer, ampak sem se preprosto na novo izumila, kot pravijo Američani. Okoliščine niso nikoli tako grozne, kot so videti na prvi pogled. Vedno lahko poskusimo kaj novega in se postavimo na noge. Tudi shujšamo lahko. Dajmo si priložnost!”
> Koliko tehtate?
“57 ali 56 kilogramov, ne vem natančno.”
> Se ne tehtate vsak dan?
“Ne. Že dolgo se nisem. Po obleki vidim, da moja teža ne niha.”
> Koliko dodatnih kilogramov bi pri sebi še tolerirali?
“Sploh se ne ukvarjam z mislijo, da bi se zredila. Težo uspešno vzdržujem že pet let.”
> In zdaj pri tem pomagate tudi drugim?
“Da. Izobražujem se za osebnega trenerja po metodi nevro-lingvističnega programiranja. Jezik, s katerim se nagovarjamo, je zelo pomemben. Če rečem, to mi ne bo uspelo, tako tudi bo. Preprosto povedano, sam sebi naložiš program s pozitivnimi trditvami. Ljudem, ki hujšajo ali želijo doseči kak drug cilj, pomagam, da pri tem uporabijo svoje notranje vire in moči. Ne govorim jim, kaj naj storijo. Ljudem ne uspe shujšati ravno zaradi tega, ker ne izhajajo iz samih sebe. Sledijo receptom, ki pa niso vedno primerni zanje, zato odnehajo. Niso ponotranjili, ozavestili, kaj je dobro zanje.”
> Kako pri ljudeh iščete notranje vire?
“Enostavno jih poiščejo sami. Vsak ima izkušnje iz situacij, ko se je dobro počutil, ko mu je kaj uspelo. Iz teh občutkov potem izhaja. Na primer, ko se kdo pripravlja na izpit in pravi, tega pa ne bom nikoli naredil. V takem primeru bi skupaj poiskala situacijo iz preteklosti, ko je ta človek naredil izpit. S čim se je ukvarjal, ko je izpit naredil. To bi bil njegov notranji vir.”
> Torej iščete pozitivne občutke?
“Tako je. Občutke, izkušnje in to, kar je človek počel takrat, ko mu je uspelo. To je bistveno. Težko pa je nekomu svetovati, naj vsak dan preteče pet kilometrov, če tega ne zmore. Zato so druge metode manj uspešne. Razen seveda finančno, ker se ljudje vračajo. O tem nihče noče govoriti, ampak interes tistih, ki prodajajo recepte in metode, je, da se ljudje vračajo. Jaz pa kot osebni trener želim doseči, da se človek zave, da zmore, in potem se lahko posloviva.”
> Koliko časa pa človeka trenirate?
“Najmanj sedem tednov. V tem času se da precej narediti. To delo mi je všeč. Rada imam ljudi, in če pomagaš enemu, pomagaš vsem. Ljudi moraš v bistvu imeti samo rad.”
> Pravite, da ne svetujete, pa vendarle: kaj naj naredi ženska, ki bi rada na začetku poletja izgubila nekaj kilogramov?
“Takoj naj preneha uživati vse ogljikove hidrate in alkohol. Prečrta naj sladkor, kruh, krompir, testenine ... Nič dramatičnega se ne bo zgodilo. Morda bo sprva malce omotična zaradi padca sladkorja v krvi, ampak takrat ji ni treba jesti čokolade. Raje naj izbere solato. Pa pije naj veliko tekočine, seveda brez sladkorja. Najpomembneje pa je, da črta ali zelo omeji ogljikove hidrate. Ti služijo samo kot vir energije, in če si je ne dodajamo, porabimo svojo. Tako da na ta način v povprečju gotovo shujšamo za kilogram na teden.”
> Nič odpustkov?
“Lahko zmerno uživamo ogljikove hidrate, ki so, pogojno rečeno, dobri. Ampak v res majhnih količinah. Pa testenin in riža ne kuhamo do konca, ampak 'al dente', kot pravijo Italijani. Zato Italijanke niso debele. Bolj kot razkuhamo škrob, višji glikemični indeks ima.”
> Menite, da je glikemični indeks edino, na kar moramo biti med hujšanjem res pozorni?
“Da. Ker sem sama imela tudi povišan holesterol, sem pazila tudi na maščobe. Nanje sem pozorna še zdaj, zato mesa praktično ne jem, čeprav je v mojih knjigah veliko receptov z mesom. Preden sem se lotila hujšanja, sem prebrala veliko knjig. Naletela sem na metodo kanadskih in avstralskih znanstvenikov, ki jo je uspešno povzel Montingnac. Merili so količino sladkorja v krvi v prvih dveh urah po zaužitju hrane. Če bi zdajle, na primer, pojedla kos belega kruha, bi se mi po petih minutah povečal nivo sladkorja v krvi. Če bi pojedla kos rženega kruha, bi sladkor v kri prišel kasneje. Če pa bi pojedla trdo kuhano jajce, se mi sladkor ne bi povečal. Dieto z živili, ki imajo nizek glikemični indeks, so izumili zdravniki, da bi pomagali sladkornim bolnikom.”
> Kaj pa sadje?
“Sadje vsebuje ogljikove hidrate in glukozo, zato moramo biti pozorni na glikemični indeks. Pri grozdju je ta zelo visok, zato ga med hujšanjem ne smemo uživati. Najbolj primerni so agrumi in jagodičje.”
> Kakšni ste bili, ko ste se odločili, da shujšate?
“Zelo zadovoljna sem bila sama s sabo. Teža me sploh ni bremenila. Vse televizijske gonge popularnosti sem dobila, ko sem bila debela. Nihče mi ni nikoli rekel - kot bi morda televizijskim zvezdam v tujini - da sem predebela, da bi nastopala pred kamero. Moj motiv je bil zdravje. Opozorili so me, da so moje vrednosti holesterola mejne. Zato sem začela hujšati.”
> In ste odločitev gladko izpeljali?
“Da. Pomembno je, kako močan je motiv. Morda pri ženskah v boljših srednjih letih lepota ni več tako zelo pomemben motiv. Ali pa tudi. Jaz sem hujšanje vzela resno zaradi zdravja.”
> Zakaj menite, je danes za hujšanje toliko receptov, rezultati pa so precej pičli? Vse več ljudi je predebelih.
“Zato, ker se ljudje ne odločijo zares in ne vztrajajo. Rezultati so odvisni od tega, čemu namenjamo čas, denar in energijo. Če pa se nam samo zdi, da bi bilo nekaj fino, pa nismo za to pripravljeni ničesar žrtvovati, se ne bo nič spremenilo. Nekateri niti ne želijo shujšati. Zanje bi bilo bolje, da bi zamenjali službo, partnerja ... V ozadju je kaj drugega, kar bi morali razčistiti. Ali pa imajo samo radi, da se kdo ukvarja z njimi. Cilj je lahko zamegljen, kar je tudi vzrok, da ga ne uresničimo.”
> Kako vam je uspelo obdržati nižjo težo?
“To je resnični problem. Spet je treba paziti na ogljikove hidrate. Pa maščobe je treba malce omejiti in uživati bolj zdrave, na primer oljčno olje. Zato sem tudi napisala drugo knjigo, kjer sem opisala, kako preživeti v družini, kjer na primer gospa hujša, zraven pa kuha za vse pri mizi. V tretji knjigi pa sem zbrala 70 najboljših receptov za hujšanje. Jogurta in grenivk se hitro naveličamo, zato moramo vedeti, kaj še lahko jemo.”
> So v družini posnemali vaš vzor?
“Ne. Kuham za dve družini, za svojo ter za očeta in mamo. Za njih kuham 'normalno', z vsemi sladkarijami in zavitki vred. Ampak jaz tega preprosto ne jem, oziroma si jed vzamem prej, preden ji dodam oglji-kove hidrate. Toliko sem se že zresnila.” (smeh)
> Kaj ste danes jedli?
“Danes sem imela tak divji dan. Mama se je pravkar vrnila iz bolnišnice, tako da sem skuhala za starše, doma pa še nič. Popila sem kefir in prihitela na intervju. Sicer pa jem zelenjavo, solate, juhe, sadje, jogurt, kefir. Rada pijem limonado. Potrebno je veliko piti, sploh zdaj, ko je tako vroče.”
> Kdaj vam je bilo pri hujšanju najteže?
“Težko mi je bilo morda samo prve tri tedne, ko mi je sladkor v krvi toliko padel, da se mi je včasih malo zavrtelo v glavi. Potem pa se telo navadi na nizko raven inzulina. Bistvo tega načina hujšanja je prav nizka raven inzulina. Če bi sledili dieti, kot jo imajo sladkorni bolniki, bi bilo vse v redu. Ne bi se zredili, pa še trebušna slinavka bi počivala. Tako pa notranji organe preobremenjujemo s hrano. To je katastrofa! Uničujemo jih, ker jemo po nepotrebnem. Ne potrebujemo vse te hrane, energije, zalog. Človek je toliko mlad ali star, kolikor so mladi ali stari njegovi notranji organi. Napaka, ki sem jo delala včasih, je bila, da sem za zajtrk pojedla kaj sladkega. To mi je dvignilo inzulin, zaradi česar sem kasneje čutila lakoto. Če pa tega ne naredim, nisem lačna. Tako gre to.”
> Ste pričakovali tako transformacijo?
“Ne. Ničesar nisem pričakovala, samo shujšati sem želela. Ampak spremenjeno telo povzroči tudi spremenjeno razmišljanje in obratno.”
> Kaj pa odzivi na vaše knjige, so vas presenetili?
“Zelo. Hujšanje je velika tema. Tega se prej nisem zavedala. V novinarstvu, ki ga imam zelo rada, sem se vedno trudila, ampak nikoli nisem dobila tako pozitivnega povratnega sporočila kot s svojimi knjigami. Ko sem videla, koliko ljudem je to pomagalo! Nekateri javno povedo svoje izkušnje, in takrat mi je res toplo pri srcu. Vse se da, tudi shujšati. Zato naj nihče nikoli ne obupa.”
> Zakaj je hujšanje večna tema?
“Več razlogov je. Pri današnjem načinu življenja zagotovo ne porabimo toliko energije, kot smo je včasih. Še vedno pa uživamo hrano, kot nam veleva naša kultura, recimo potico in šunko za praznike. Samo za veliko noč in božič se lahko v treh dneh zredimo za pet kilogramov. Poleg zelo težke hrane pijemo tudi veliko alkohola. Tudi alkohol ima visok glikemični indeks, na primer pivo. Ponudba hrane je ogromna, ideal lepote pa je še vedno ta nesrečna Twiggy, zato modna industrija proizvaja cunjice, ki bi jih kvečjemu lahko obesili na obešalnik, gotovo pa ne na žensko, ki ima nekaj kilogramov več. Pa farmacevtska industrija ponuja nove in nove pripravke za hujšanje. Veliko je lobijev, ki bi radi zaslužili na ubogem človeku. Na stara leta pa pridejo še bolezni, zaradi katerih je običajno potrebno shujšati.”
> Bernarda Jeklin je v eni svojih kolumen opisala vaše “težko” življenje. Oglji-kovim hidratom se niso vsi pripravljeni tako zlahka odpovedati ...
“To je tipičen ugovor ljudi, ki bi se radi malo crkljali, ostali v svoji coni udobja, zraven pa še malo shujšali. Preprosto, treba se je odločiti! Saj se nam ni treba ničemur odreči. Lahko smo še naprej debeli. Sploh pa je občutek, da se odrekamo, začasen. Hitro se navadimo uživati tudi v drugačni hrani. Razen če mislimo, da sta dobri samo potica in čokolada. In se tolažimo, da lahko vseeno pojemo kakšno tortico ali zavitek. Tukaj gre za osebno odločitev. Rada pa bi ljudem povedala, da se da, in da to niso neka grozna odrekanja. Prav tako se nam ni treba zapreti med štiri stene in izpustiti, na primer, piknik, češ, kaj bom pa jedel. To ni dobro. Moramo biti v družbi, ohraniti kontakte in se prehranjevati po svoje. Zase pripravimo svoje jedi, tudi če gremo na piknik. Ne pa, da stalno skrbimo za druge.”
> Pijete kavo?
“Da, brez sladkorja in sladkornih nadomestkov. Se navadiš. Šele potem, ko sem prenehala uživati sladkor, sem začela zares okušati jedi. Prej je imelo vse podoben okus - po sladkorju.”
> Kaj menite o hrani kot tolažbi?
“Velikokrat jemo, ne da bi bili zares lačni. Še posebej v obdobju po dietah se gospe rade 'nažrejo'. Dvomim, da zaradi lakote. Morda zaradi okusov, tolažbe, dolgčasa? Nekaj drugega zadovoljujemo s hrano. K hrani se zatekamo tudi, ko nas je strah. Ko se ljudje soočijo sami s sabo, odkrijejo nenavadne stvari, ki imajo svoje korenine po navadi v otroštvu. Ves zaplet se zgodi v prvih sedmih letih življenja, vozel pa razpletamo vse preostalo življenje. Vozel je treba presekati! Rečemo si, dobro, to je to, in to nima s hrano nobene zveze. Gremo naprej!”
> In da presekamo ta vozel, se moramo imeti radi?
“To je zelo pomembno. Da smo sami s sabo zadovoljni. S tem se vse začne. V redu smo! Ampak lahko sklenemo, da bomo še boljši.”
> Kje se vidite čez pet let?
“V Ljubljani, kako še bolj odločno stopam po poti osebne rasti. V svojem življenju ne bi ničesar bistvenega spremenila. Rada sem novinarka. No, čez pet let bi rada že imela tudi kakšnega vnuka.”
ALJA TASI
