Prvoaprilski intervju z Borisom Kobalom, slovenskim satirikom v deželi, kjer satire ne marajo
Ko v Sloveniji govorimo o humorju, prav gotovo ne moremo mimo režiserja, igralca ter enega izmed ustanoviteljev in gonilne sile danes že legendarnega satiričnega kabareja TV Poper. Kljub dejstvu ali pa ravno zaradi tega, ker mu nekateri očitajo ideološko pristranskost, velja priznati, da je Boris Kobal, v prvi vrsti s svojo prefinjeno neposrednostjo, kaj in kako se lahko nekaj pove, v zadnjih desetletjih v kategoriji humorja pri nas dodal nove dimenzije.
> Ali bi lahko humor opredelili kot kazalec stanja svobode duha določene družbe?
“Stanje svobode duha v družbi se lahko meri po tem, koliko je v skupnosti prisotna določena predispozicija za humor. Pred časom sem bral študijo z naslovom Smeh in kladivo, ki velja za nadvse dobro analizo humorja v vzhodnem bloku pred padcem berlinskega zidu in po njem. Tu gre za politični humor, za kritiko družbe vzhodnega tipa, in tu imamo popisane satiro in satirike v Rusiji, Romuniji, na Poljskem ... Avtor ugotavlja, da je humor v vsaki od teh držav drugačen. Rusi kritizirajo sistem, Poljaki bolj poudarjajo problem pomanjkanja ... Jugoslavija v tej študiji žal ni zajeta. Zanimivo pri tem je, da hujša kot je bila represija, izrazitejši je bil tudi humor, in ravno ta represija je ustvarjala absolutne bisere humorja. Če si poznal kontekst, nisi vedel, ali bi se smejal ali bi jokal.”
> Gre za svojstven preplet tragičnosti in humorja?
“Drži, a zavedati se je potrebno, da govorimo o izrazito tanki črti, po kateri je nadvse težko hoditi. Ko govorimo o stilih pisanja, je vsaj v času po drugi svetovni vojni v ospredju zopet groteska, tista veja humorja, ki združi tragičnost in komičnost z vsem monstruoznim, a vseeno lahkim in dojemljivim humorjem, ki ljudem na obraz prikliče nasmeh. Pri tragikomediji gre za težko situacijo, kako tragični junak s svojim delovanjem deluje tudi smešno.”
> Če totalni nadzor prispeva k žlahtnosti humorja, bi pričakovali, da bo satira npr. v Italiji v času vladavine medijskega mogotca Berlusconija naletela na plodna tla?
“Zmaga Berlusconija ni politična, ampak predvsem medijska. S pomočjo medijev je prevzel politično oblast. Z njimi in z drugimi komunikacijskimi sistemi zdaj nadzira tako državo kot tudi državljane. Državljane je skorajda dobesedno prikoval pred ekrane s preprostim receptom, da jim je ponudil program, ki naj bi si ga želeli. Satira je bila tradicionalno v Italiji zelo močna celo v času fašizma. Pri Berlusconiju pa se je zgodil nadvse zanimiv fenomen. Tisti, ki so satiro izvajali na oster način, tako, kot mora biti satira, so s televizije preprosto izginili. Ostali so zgolj tisti, ki nekaj povedo, sprožijo smeh, in temu smehu se smeji in ploska sama politika.”
> Kar pa ni bistvo satire?
“Po mojem osnovnem mnenju je satira v tem kontekstu zgrešena. Če govoriš kot satirik, kot dvorni norec, da je kralj nor in se kralj danes temu smeje, je to velik problem. Nobelov nagrajenec Dario Fo zelo poglobljeno razmišlja o humorju in pravi, da mora satira užaliti, udariti in je absolutno vedno proti oblasti. Prizanesti mora le kategorijam, ki so v določeni družbenopolitični situaciji potlačene. Vedno pokaže na problem in na krivce. Satira je bila od srednjega veka dalje na neki način vedno robinhudovska. Ne ponuja pa rešitve, v dejanju ni nikoli revolucionarna.”
ROBI ŠABEC
Celoten pogovor preberite v petkovi prilogi 7. val tiskane izdaji Primorskih novic.
