Rade Šerbedžija: “V tem je moja moč: sem tujec.”
Vprašanje, kdaj je bil koprski Circolo nazadnje tako poln, prepoln, je ostalo brez odgovora. Tamkaj, na vrtu sedeža italijanske skupnosti, sta Forum Tomizza in Radio Koper Capodistria prejšnji četrtek gostila Radeta Šerbedžijo, velikega jugoslovanskega igralca in, kot smo se spet prepričali tega zvezdnega večera, vrhunskega kantavtorja.
Popoldanska tonska vaja se je malce zavlekla, se prelila v manjši koncert, predkoncert, igralec se je režal in strastno prepeval, takisto istrski muzikant Livio Morosin in ostala tovarišija, malo so se še objemali in pozdravljali in nazdravljali, zatem se je Šerbedžija zdrznil: aja, še intervju!
> Se zavedate, kakšna čast je to, da imamo v Kopru koncert Radeta Šerbedžije na dan, ko je prijet Ratko Mladić?
“Uf!”
> Težko vprašanje?
“Težko vprašanje. (premislek) To je velik dan. Velik dan! Mislim, da je Ratko Mladić grozljiv nesporazum, tragedija. Mislim, da je izgubil razum, zblaznel. Dobesedno. Govoril sem z ljudmi, ki so ga poznali prej, z ljudmi, ki so prisegali na njegovo pokončnost, nekakšno pravičnost, vojno disciplino. Vse to je potem izgubil. Izgubil je sebe. Se znašel v tragediji.”
> Pa ni sklicevanje na blaznost lahko tudi tolažba? Teže je namreč sprejeti možnost, da so njegova dela plod človeškega razuma ...
“Ko berete grško tragedijo - kako Medeja lahko ubije svoje otroke? Ali pa tisoč drugih grozot, ki jih v tragediji človek stori sočloveku. Ne, ni mogoče. O nekom, ki je bil nekdaj odličen oficir, potem pa stori, kar je storil, ni mogoče razmišljati kot o razumnem človeku.”
> O Balkanu kot norišnici je govoril tudi film Before the Rain (Pred dežjem), v katerem ste odigrali glavno vlogo. Je Balkan še norišnica?
“Tole vam povem: na svetu je veliko norišnic. Samo pravi čip je treba aktivirati. Če ga aktiviraš v Kaliforniji ali kjerkoli, boš dobil isto stvar. Le sod je treba odpreti, pa bosta ven butnila nafta in ogenj.”
> Dajva kakšno reči še o lepših rečeh ...
“Dajva, dajva!”
> Ena sama beseda: Istra. Kaj vse vam pove?
“Provansa z morjem. Božanstvena dežela, prečudovita, lepa, velika, redko poseljena, z velikimi prostranstvi, multinacionalna, popolna.”
> Pozabili ste na glasbo.
“In glasba, seveda, glasba! Božanstvena, posebna. Veste, polotok je pravzaprav svet v malem: oddvojen je od kontinenta, izteguje se na morje, obkrožen je z vodo, kakor bi bil samostojen planet, globus. Tam se dviguje Učka, tam se lesketa morje, tam so zeleni gozdovi, tam rdeča zemlja ... Res posebna dežela.”
> Nekaj posebnega je bil v vašem življenju tudi Miroslav Krleža. Zasledil sem, da ga boste igralsko upodobili ...
“Ne bom ga.”
> Da ne?! Na spletu je objavljeno, da ga boste igrali v filmu Doktor Rej i djavoli (Doktor Ray in peklenščki).
“Pa ga ne bom. Želeli so, da bi ga, a nimam prostih terminov, nimam časa, zaseden sem.”
> Bi ga sicer igrali?
“Bi, če bi šlo za zgodbo o Krleži, ne pa za majhno, nepomembno epizodo. Ne bi bilo pošteno, da ga igram v tako obrobni zgodbi.”
> Ste pa zato odigrali starega Vaso Ladačkega v Balaševićevem filmu Kao rani mraz.
“To pa!”
> Na koncertih prepevate tudi pesem Bez Balaševića, ki ste jo stkali z glasbenimi in besedilnimi citati iz Balaševićevih pesmi. Kakšna kemija se plete med vama?
“On je božanstven človek! Obožujem ga. Je eden najizvirnejših kantavtorjev na našem prostoru. In pogumen človek. Pogumen! Da se je šel v Srbiji v obdobju groze, za časa Miloševićevega režima, tako postaviti zoper vse - to zmore samo pokončen in pogumen človek! Tako držo imam še raje kakor njegove pesmi, ki jih naravnost obožujem. Je popoln mladenič.”
> Kako pa se je obnesel kot filmski režiser?
“Odlično. O filmu pa kaj več ne morem reči, ker si ga žal še nisem utegnil ogledati. Mislim, da si ga bom poleti na filmskem festivalu v Pulju.”
“Šele pozneje, ko sem se oziral nazaj, sem dojel, da sem poezijo nehal pisati ob mamini smrti. Očitno se je mojem življenju zgodilo nekaj tako strašnega, da je ubilo vse v meni.”
> Vas po vseh gledaliških predstavah in filmih, v katerih ste nastopili, zasledujejo kake besede, stavki, misli iz vlog?
“Včasih me spremljajo lepe misli, a nikoli ne postanejo del mene. Samo slabi igralci v zasebnem življenju ponavljajo besede iz vlog. Jaz nikoli nisem ponovil niti ene. Moje vloge so eno, nekaj povsem drugega pa je moje življenje, skozi katerega hodim odprtih oči in razprtih rok. To sem jaz. Pod vplivom kakšnega ustvarjalca lahko pišem pesmi, ne bom pa njegovih besed po ustih vlačil v zasebnem življenju. Kvečjemu jih bom uporabil v šali, ne bom pa jih razglašal za svoj slogan ali kaj podobnega.”
> Enako ravnate z verzi iz vaših lastnih pesmi?
“Enako. V zasebnem življenju jih ne ponavljam. Četudi bi jih imel pravico, saj sem jih jaz napisal. Poleg tega so zdaj že daleč od mene. Verjemite mi, razen nekaj pesmi, tistih, ki jih recitiram na koncertih, na pamet ne znam nobene. So mi predaleč, nastale so v neki vročici, ko sem jih divje pisal, sestavljal ...”
> Jih zdaj ne več?
“Poezijo sem nehal pisati leta 1997.”
> Kaj se je takrat zgodilo?
“Mama mi je umrla. Čudna reč - nisem se odločil, da zaradi tega neham, preprosto zgodilo se je. Šele pozneje, ko sem se oziral nazaj, sem dojel, da sem poezijo nehal pisati ob mamini smrti. Očitno se je mojem življenju zgodilo nekaj tako strašnega, da je ubilo vse v meni. In nisem mogel več pisati. No, ravno pred nekaj dnevi sem moji Lenki rekel: veš, v prstih čutim, kakor da bi spet lahko pisal poezijo. Mogoče sem izstopil iz stresa. Mogoče kmalu spet napišem kako pesem.”
> V Koper ste pripotovali z gospo Amando Plummer, ki okrog sebe kar trosi pozitivno energijo ...
“Ah, ona je božanstvena igralka, ena največjih ameriških. Spoznala sva se, ko sva skupaj nastopila v nekem italijanskem filmu. Potem jo je moja Lenka angažirala, da pri nas gostuje v gledališki delavnici Core Sample - Goli otok 1949-1956. Nastala je predstava po Beckettovi igri Čakajoč na Godota. Igrale so še Vanessa Redgrave, Lynn Redgrave in Caroline Jones. Amanda je igrala Luckyja. Bila je fantastična! My god, what a performance! Neverjetno dobro je povedala Luckyjev monolog. To je ena najčudovitejših predstav, kar sem jih videl v življenju. A se je zapletlo s pravicami, Beckettovi potomci niso dovolili, da bi moške like upodobile igralke. Kreteni. Amanda zdaj z Lenko ustvarja predstavo po knjigi Fernanda Pessoe, bo pa na Reki tudi predavala, ko vzpostavimo študijski program.”
>Čakajoč na Godota ste pred sedmimi leti na Brionih postavili tudi z moško zasedbo. Sodelovali ste z dvema, ki ju ni več med nami: z igralcem Ivico Vidovićem in književnikom Borislavom Vujčićem, ki je priredil dramsko besedilo. Ju pogrešate?
“Strašno. Strašno. Zanimivo, da sta oba moja botra - ko sem se ženil z Lenko, je bil Borislav moja priča. Ivica pa je bil krstni boter moje hčerke. Oba sta bila genialna človeka. Borislav je bil tako nadarjen pisec, fantastičen, Ivica pa je bil briljanten igralec. Njegova kreacija Kasparja, ki ga je v Teatru ITD režiral Vladimir Gerić, je zame največ, kar je bilo kdajkoli ustvarjeno v gledališki umetnosti na tem prostoru. Za tem dolgo ni ničesar. To je Ivica Vidović - number one.”
“Vaš jezik je tako mehek, čudovit, melodiozen, moj habitus, moja energija pa sta drugačna. Kako bi bilo videti, če bi nastopal v slovenskem teatru in v vsaki drami igral - Bosanca?!”
> Ste bili ob njem kot igralec boljši tudi vi?
“Skupaj sva bila super. Odlična partnerja. Dobro sva se razumela in se dopolnjevala. Bil sem precej mlajši od njega. Sedem let. Ko sva igrala skupaj, sem imel enaindvajset let, on pa osemindvajset. Velika razlika. Dobra sva bila na primer v predstavi Rozenkranc in Gildenstern sta mrtva.”
> Posrečena je bila tudi zamisel, da Godota postavite na Goli otok, kjer glavna lika Vladimir in Estragon pravzaprav ne čakata Godota, temveč svobodo ...
“Saj tako ga je dejansko zasnoval že Beckett. Ko so Godota v Londonu najprej igrali klasično, je bila predstava katastrofalna, neuspešna. Absurdni teater se še ni prijel, lepo vzgojeni ljudje v klasičnem gledališču niso bili vajeni gledati čudnih, kratkih stavkov, med katerimi so dolgi premori. Nelagodno so se počutili, ob tem mučnem vzdušju ... Predstavo so izžvižgali, kritike so bile katastrofalne. Potem pa se je zgodilo nekaj zanimivega. V newyorškem zaporu, njegovo ime sem že pozabil, je bil zaprt tudi neki tip, ki se je amatersko ukvarjal z režijo. Med prostočasnimi dejavnostmi so zaporniki lahko počeli to ali tisto, on pa se je odločil za gledališko režijo. In na oder je postavil - Čakajoč na Godota. Uprizoritev je bila velika uspešnica, hit. Odprli so vrata, v zapor so prihajali gledalci od zunaj, kritike so bile neverjetne, Beckett pa je dejal, da je med pisanjem Čakajoč na Godota mislil na zapornike. In ko sva z Lenko razmišljala, kako postaviti predstavo, sva si rekla - dajva, postaviva jo na Goli otok.”
> Kako se zdajle počutite tule, v Sloveniji, kjer ste živeli v devetdesetih?
“Super. Slovenija mi je bila vedno ljuba.”
> Ampak v avtobiografiji Do zadnjega diha pišete, da se tedaj pri nas niste počutili najbolje.
“Dobro se nisem počutil, ker tu nisem mogel živeti. Slovensko ne znam dovolj, da bi lahko igral v gledališču. Vaš jezik je tako mehek, čudovit, melodiozen, moj habitus, moja energija pa sta drugačna. Kako bi bilo videti, če bi nastopal v slovenskem teatru in v vsaki drami igral - Bosanca?! To ne gre.”
> Kako pa lahko v Hollywoodu igrate v angleščini?
“To je drugače. V mnogih ameriških filmih igram Ruse, Poljake, Čehoslovake, Hrvate, Srbe ... No, Srba še nisem. Oziroma sem - v filmu Angeline Jolie. Igram pa tudi like, pri katerih ni pomembno, odkod so. V Kubrickovem Eyes Wide Shut (Široko zaprte oči) ni pomembno, odkod sem, v filmu Shooter (Strelec) ni pomembno, odkod sem. Ogromno ljudi govori angleščino z naglasom. Več kot pol Newyorčanov je tujcev, ki govorijo angleško, a z naglasom.”
> Nimate upanja, da se boste naglasa otresli?
“Nimam. Pravzaprav - lahko bi se ga, če bi se skoncentriral, a zakaj bi to počel? Lahko bi igral v popolni ameriški angleščini, a to bi bila neumnost. Prav v tem je moja moč: sem tujec.”
ANDRAŽ GOMBAČ
