Rajko Grlić, idejni vodja motovunskega filmskega festivala, o novem filmu, nagradah in rdečih preprogah

Zakaj “naš”, se boste vprašali. Preprosto zato, ker Rajko nikoli ni bil “njihov”, ne režimski ne protirežimski. Bil je eden od nas, ki smo rasli s filmi Samo jednom se ljubi (Samo enkrat se ljubi), U raljama života (V žrelu življenja) in Za sreću je potrebno troje (Za srečo so potrebni trije). Z njimi je opredelil čas marsikateremu filmskemu zanesenjaku, podobno kot je s Karaulo (Karavla) nekatere spomnil, druge pa opomnil, da je bilo - kot je prerokoval Milan Mladenović - sredi osemdesetih res samo še nekaj let za nas.

Z najnovejšo dramo Naj ostane med nami se je vrnil h koreninam in posnel topel film o junakih našega časa, ki jih lahko vidimo in spregledamo hkrati. Razlike tako rekoč ni - za štirimi stenami, kamor še niso prodrle kamere nadzora, je še vedno vroče in dovolj prostora za improvizacijo. Mogoče so se člani žirije prepoznali v teh vlogah (ali pa bi se radi), zato se film trenutno skriva pod dežnikom “padajočih” nagrad. Rajko jih namreč z veseljem sprejme, hkrati pa ostaja tisti stari “motovunec”, ki med motovunskim filmskim festivalom (MFF) najraje s prijatelji sede v hladno senco kostanjev pred hotelom Kaštel in spije kakšen kozarec malvazije s sosednjega hriba. Nenazadnje je tu nastalo precej scenarijev za legendarne “jugo” filme in serije, vključno z Grlom u jagode Srđana Karanovića, s katerim sta letos obujala spomine. Najnovejše (aktualne) je Grlić zaupal tudi nam.

>V letošnji sezoni ste se (ne)pričakovano umaknili s čela centralnega odbora MFF-a v ozadje. Mnoge stare “motovunce” je vaša poteza presenetila.

“Sam imam rad Beatle, direktor festivala Igor Mirković pa Rolling Stonese. Enostavno povedano: pojavila sta se dva različna pogleda na razvoj določene ideje. Menil sem, da je v desetih letih Motovun dosegel vse, zaradi česar smo ga ustanovili, da je dovolj pokvaril mladino in da bi ga bilo na vrhuncu slave smotrno zaključiti. Igor je hotel nadaljevati. Prepričan je bil, da bi bilo nepravično do vseh motovunskih filmskih romarjev zgodbo končati. Zmenila sva se, da nadaljuje začeto pot, sam pa mu bom pomagal po najboljših močeh. Vendar ne več v sami realizaciji, temveč v polju idej in 'sezonskih' neumnosti. Tako sva realizirala zadnja festivala, kjer sem že imel naziv 'lastnega umetniškega direktorja v penziji'. Vse moje nekdanje naloge je prevzel Igor. Priznati moram, da dela zelo dobro.”

>Kako na festival gledate z “drugimi” očmi, sedaj, ko se vam ni več treba obremenjevati, ali se bo vse izšlo tako, kot se mora?

“Občutek je povsem enak, saj gre za isti dogodek, gledan z istimi očmi. Prihranjeno mi je samo klečeplazenje, lobiranje ali vlečenje za rokav, da bi zbral dovolj miloščine za vzdrževanje in zagon festivala. Po novem mi na motovunskem festivalu ni več potrebno tekati naokoli za vsako malenkost, vendar še vedno z enakim entuziazmom uživam v njegovem veselju.”

> Vseeno se je letos na festivalu udejanjila prav vaša nekdanja ideja o Sloveniji kot državi partnerici. Kako ste videli, doživeli tega “partnerja”?

“Slovenija je na Motovunu prisotna od samega začetka. V dvanajstih sezonah je bila najbolj zastopana 'tuja sila' na motovunskem platnu; ne samo na platnu, tudi med obiskovalci. Vsem znano politično pričkanje zavoljo treh metrov morja je postalo že zelo smešno in potrebno samo politiki, zato smo se odločili, da naše ljubezensko razmerje javno oznanimo. Po mojem skromnem mnenju, je predstavitev Slovenije, tako v materialnem kot duhovnem smislu, odlično uspela.”

>V spominu mi ostaja podatek, da je bila svetovna premiera vašega filma Neka ostane među nama marca letos prav v Ljubljani. Kako se je film prijel v našem, seveda tudi postjugoslovanskem prostoru?

“Po preizkusni projekciji v moji ameriški vasi Athens, kjer že desetletja testiram vse najnovejše projekte, je bila ljubljanska projekcija prva javna projekcija filma - torej svetovna premiera. Kar se tiče nadaljevanja, vem samo, da je bil film več kot tri mesece na sporedu v kinematografih v Zagrebu, Splitu in Beogradu. Pravijo, da je to zelo velik uspeh. Končne številke ne poznam, vsaj za zdaj še ne. Pred kratkim se je v Zagrebu zgodil 're-run' z dvema kopijama, kar je - kakor pravijo - za film iz tega prostora velika redkost.”

>Ali ste pred startom filma verjeli, upali oziroma pričakovali, da bo doživel takšen sprejem?

“Nimam namena biti neskromen - sem! Pričakovali smo, da si bo film ogledalo veliko gledalcev. Pogosto ponavljam, da sem režiser iz generacije izumrlih dinozavrov, ki filme snema zaradi in za ljudi. Neumno se mi namreč zdi izgubiti tri, štiri leta za film, ki je potem prikazan na dveh ali treh festivalih in ki si ga ogleda le nekaj strastnih filmoljubov.”

>Vseeno imam občutek, da je film potreboval dva, tri mesece, da se je usedel med ljudi.

“Film je posnet tako, da na površini deluje kot piten šampanjec in na prvi (p)ogled z ničimer ne obremenjuje. Ničesar noče dokazati, ne baranta z velikimi temami ali moralnimi sodbami, zavestno se ograjuje od vseh 'velikih' stvari. To je enostavno druga vrsta vina, ki potrebuje določen čas da dozori.”

>V vseh pogledih je dozorel na prestižnem festivalu v Karlovih Varih, kjer ste prejeli dve glavni nagradi. Presenečenje?

“Kot bi dejal moj profesor Elmar Klos: Nagrade je potrebno sprejeti z veseljem in karseda hitro pozabiti nanje. Ali kakor je še bolj okrutno dejal Borislav Mihajlović - Mihiz: Nagrade je potrebno prezirati, vendar šele potem, ko jih prejmeš. Priznam, med takšno konkurenco sem se odlično počutil kot 'najboljši' režiser, še zlasti, ker se je to zgodilo v deželi, kjer sem se naučil filmske obrti. Nagradi sem tako dojel tudi kot povratek h koreninam.”

>Mislite, da ste žirijo prepričali ravno s tem, da film nesramno spominja na praško šolo?

“V žiriji je sedelo devet žirantov z vseh koncev sveta, zato dvomim, da so med filmi iskali praško šolo.”

> Kakšen je pomen nagrade Cinemas?

“V celoti se nagrada imenuje European Cinemas Lable, prejme pa jo najboljši evropski film štirih festivalov: Cannesa, Benetk, Berlina in Karlovih Varov. Žirijo sestavlja več kot 2000 lastnikov kinematografov. Štirje najboljši evropski filmi so kasneje sprejeti v evropsko kinematografsko mrežo, ki poskrbi za vse, tako da je distributerjem veliko prihranjeno. Cinemas je praktična in pomembna nagrada za nadaljnje življenje filma.”

> Danes je to videti kot paradoks, vendar ste triumfirali tudi na filmskem festivalu v Pulju, kjer ste bili kot idejni vodja MFF dolgo nezaželeni gost, da ne uporabim kakšnega bolj grobega izraza. Snovalci in ozadje puljskega festivala so pregovorno imeli velike probleme z motovunci.

“Puljski festival je državni, kar pomeni, da je odsev tistega, kar država misli o kulturi in si želi od nje. Za sterilnost festivala niso krivi ljudje, ki ustvarjajo in delajo na festivalu, temveč tisti, ki te ljudi drže za povodec. Res je škoda imeti tako fantastično areno in tako zveste gledalce, a pri tem ne imeti nekaj več hrabrosti. Kar zadeva konflikt med Puljem in Motovunom - ta je obstajal samo na začetku, ko je država vložila ogromno napora, da se MFF ne bi zgodil. Danes je to medijska izmišljotina oziroma nekaj, s čimer nekateri skušajo podžgati nekaj, česar ni več. Festivala sta si tako različna, s tako različnimi pogledi, da je dejanski konflikt v bistvu nemogoč.

>Vseeno me zanima, kako ste se počutili, ko ste v areni nenehno vstajali in hodili po nagrade?

“Kot v dobrih starih časih. Šalim se, česa takega nisem pričakoval in res sem bil presenečen in vesel hkrati.”

>Ali ste kopico nagrad razumeli tudi kot osebni triumf, saj vemo, da ste od hrvaške kinematografije dobili veliko kolen pod noge. Tokrat ste v “gosteh” stali pred njimi in v zrak vzdigovali nagrade.

“Nacionalna hrvaška kinematografija nikoli ni vedela, kaj bi z menoj. Nekajkrat so me zbrisali s spiska, potem vrnili, da bi me znova zbrisali ... In tako iz leta v leto. Ne vem, ali so se s tem znova odločili, da me vrnejo na spisek. Prepričan sem, da so osvojene nagrade zgolj 'sodba' nekaterih žirantov, ki jim je bil film enostavno všeč.”

> Torej vam hoja po rdeči preprogi, ki jo na Motovunu vztrajno zavračate, vseeno ni tuja?

“Naj ostane med nami je moj osmi film, ki je imel - od Cannesa naprej - premiero v A-konkurenci filmskih festivalov. Nahodil sem se po mnogih prestižnih preprogah in pri tem užival. Vendar sem vedno vedel, od kod izhajam in kam se vračam.”

>Kako pa so vse te nagrade sprejeli vaši motovunski soborci?

“Kot da sem zmagal na lokalnem balinarskem tekmovanju v Žminju. Ponosni so bili, in po stari motovunski tradiciji tega niso pokazali.”

> Kakšna bo nadaljnja festivalska pot filma?

“Takoj po Pulju je film gostoval na festivalu v Herceg Novem, in znova je 'padla' nagrada za najboljšo režijo. Kaj naj rečem? Prvi trije festivali in enajst nagrad. Boljšega uvoda v festivalsko življenje si ne morem predstavljati. Kar se prihodnosti tiče - film vabijo na mnoge festivale. Samo v Karlovih Varih, nekaj ur po objavi glavnih nagrad, sem prejel preko dvajset vabil na različne festivale. Danes je to število znatno večje. Tisto, kar mene najbolj veseli, je distribucija filma. V Francijo gre s petnajstimi kopijami, samo v pariških kinih bo na voljo pet kopij. Film so kupile številne kinematografije, v Južni Koreji so šli celo tako daleč, da hočejo snemati njegov 'remake'.”

> Kako naprej? Ne verjamem, da je vaša prihodnost - kot bi rekel Joe Strummer - prazen list papirja ...

“Motovunu bom, kolikor bom lahko oziroma - kot radi rečejo upokojenci - kolikor mi bodo leta dopuščala, pomagal tudi naprej. Letos sem postal žirant nagrade Bauer, katere naloga je izbrati najboljši film preteklega leta iz prostora bivše Jugoslavije. Gre za nagrado, ki bi s svojo avtoriteto morala pomagati distribuciji filma v vsej regiji. Kar se novega filma tiče - jeseni z Antejem Tomićem začneva pisati scenarij za nov film, čeprav ne vem, ali bova lahko zbrala dovolj denarja za njegovo realizacijo. Veselim se samega pisanja… Tudi to je značilno za moja leta, sam proces dela me bolj veseli in navdihuje kot rezultat.”

GREGOR BAUMAN

Miki Manojlović in Daria Lorenci v filmu Naj ostane med nami Nikola Predović