Razstava Trio - trije slogi in tri slikarske poetike
Prvi letošnji razstavni projekt Društva likovnih umetnikov Insula je trojen in dvojen obenem. Razstava Trio, ki predstavlja aktualno produkcijo treh jedrnih slikarjev slovenskega obalnega prostora, je namreč na ogled v dveh razstaviščih - galeriji koprskega Pokrajinskega muzeja in v izolski galeriji Insula.
KOPER, IZOLA>Janez Matelič, Aleš Sedmak in Milan Percan so ustvarjalno izjemno raznorodni avtorji. Mateliča in Percana druži ista fakulteta, oba sta namreč diplomanta slovite beneške Akademije lepih umetnosti, Sedmak in Matelič pa sta si blizu generacijsko. Prvič so se v skupinski formaciji predstavili aprila lani v Šmartnem na razstavi Trio za Brda. Koprska in izolska postavitev pomeni prvo tovrstno predstavitev avtorjev v domačem okolju, letos pa bodo skupni razstavni projekt predstavili tudi v sosednji Furlaniji, v razstavišču Paladijeve vile v bližini Pordenona.
Morda bi bilo razstavno sobivanje Mateliča, Sedmaka in Percana najlaže opisati kot druženje v različnosti. A verjetno daje prav ta raznolikost postavitvi posebno dinamiko, ki gledalca po nekakšni orbiti v dokaj hitrem tempu seli od del enega k platnom drugega ... in tretjega.
Verjetno ni naključje, da je kustos Dejan Mehmedovič za središčno točko koprske razstave izbral Percanovo delo - magnetično platno abstraktnega ekspresionista namreč na gledalca učinkuje kot nekakšna ritem sekcija. V njegovih imaginarnih krajinah pa se razkrije polovica rdeče niti, ki povezuje vse tri: mediteranskost. V slikarskem delu vsakega od njih je namreč čutiti genius loci: pri Sedmaku je to motiv morja oziroma plovil, pri Percanu se odraža v koloritu, pri Mateliču pa v njegovi simbolistični sliki, kjer se nemalokrat druži tukajšnja arhitektura ter flora in favna - okna, stavbe, ptice, ribe in za to območje značilna drevesa.
Drugi konček rdeče niti Tria je po Mehmedovičevi oceni čas. Vsakdo od njih se po svoje ukvarja oziroma posveča času, v katerem živi, v delu vsakega od njih ta pušča drugačen odtis. Tretji delček povezovalne niti predstavlja še ustvarjalna večmedijskost vseh avtorjev. Nihče od njih ni namreč zgolj in samo slikar: Percan se v koprskemu gledališču ukvarja s scenografijo in kostumografijo, Sedmak, ki ga po kustosovih oceni zaznamujejo konceptualistična izhodišča, deluje kot ilustrator in mentor na mednarodni tipografski delavnici Kaverljag, Matelič pa je gonilna sila grafičnega ateljeja Squart. “Druga” življenja na vsakem od njih puščajo sled, spoznanja in raziskovanja iz drugih medijev velikokrat najdejo vsaj malo prostora tudi v njihovem slikarskem “bivanju”.
Čeprav razstava kaže tri povsem svojstvene in predvsem različne avtorske poetike, gledalcu nepretenciozno vzbudi občutek harmonične celovitosti. Percanova silnost se ob stiku s kontemplativnostjo, ki veje s Sedmakovih platen, umiri, obe skupaj pa pihneta topel zrak v Mateličeve zepeline, ki lebdijo nad “mestom” ... Čas se steče v Prostor - tako kot je v Življenju.
Prav življenjskost je namreč po Mehmedovičevih besedah to, kar zaokroži razstavno sobivanje vseh treh - vsakdo od njih s svojo likovno govorico, metaforiko in simboliko namreč ne počne nič drugega, kot odkriva skrivnost življenjskega.
MAKSIMILJANA IPAVEC
