Rehabilitirajmo tišino!
Zvok ima lahko na človeka izjemen vpliv. Če sodimo po hrupu, s katerim sprijaznjeno živimo, se zdi to že pozabljeno dejstvo. Duša in telo zvoka, projekt kulturnega društva Dante Alighieri, je pred nekaj dnevi povezal poznavalca zvoka in glasbe, ki sta osvetlila njun vpliv na naše počutje.
Vanja Vitošević, predsednica društva, ki skrbi za promoviranje italijanske kulture, je povezala geometra Luigija Mancinija iz Forlija, ki vodi akustični studio, kjer ocenjujejo ambientalne učinke različnih zvokov, in Giovannija Corvaglio, didžeja in zvočnega opremljevalca prostorov iz Bologne.
“Moja zadolžitev je, da pripravim prostor tako, da bodo ljudje zaznavali določene zvoke.Tudi ko želimo poslušati glasbo, je zelo pomembno, kakšen je prostor, v katerem bo predvajana. Če bom glasbo predvajal v okolju, ki ne ustreza določenim značilnostim akustične izolacije, bo zvenela drugače, popačeno, vsekakor ne, kot bi morala. In to lahko povzroča neugodje. Če pa okolje, denimo dvorano, z raznimi strokovnimi posegi dovolj prilagodim, lahko glasbo sprejemamo bolj harmonično, kar lahko celo vpliva na dobro počutje ljudi. Takrat lahko glasba postane dejavnik dobrega počutja, tako da govorimo o muzikoterapiji,” pojasnjuje pomen akustike Mancini, ki je v Kopru na sedežu italijanske skupnosti v palači Gravisi v zgoščenem uvodnem predavanju na kratko predstavil tudi fizionomijo sprejemanja zvokov. Čeprav si mnogi predstavljajo akustičnega tehnika samo med delom s koncertnimi dvoranami, je Mancini pojasnil, da ima veliko klicev predvsem iz šol, kjer mora akustiko prostorov prilagoditi tako, da učiteljico sliši tudi učenec v zadnji vrsti. V praksi njegovo delo sestoji tudi iz postavljanja akustično vpojnih elementov, kakršne so morali za izboljšanje akustike postaviti pod stropom na sredi stožiške dvorane. Težke žamentne zavese namreč zvok zelo vpijajo.
Lahko bi zapisali, da se z zvokom preživlja tudi Giovanni Corvaglia, ki je pri petnajstih po dveh letih študija kitare na konservatoriju ugotovil, da ga veliko bolj privlači elektronska glasba. “Kitaro sem zavrgel, kupil prve sintesajzerje in se začel igrati, eksperimentirati, oblikovati zvoke, s katerimi sem na začetku osemdesetih let v sodelovanju s kiparji in slikarji ustvarjal prve zvočne ambiente, ki sem jih skupaj z njihovimi deli razstavljal v umetnostnih galerijah,” pojasnjuje DJ, ki priznava, da mu je še dandanes blizu tudi plesna, house glasba, a večjo pozornost zadnja leta posveča dejavnosti, ki jo imenuje “ustvarjanje glasbenih pokrajin”.
Tako zvočno oblikuje, pravzaprav opremlja prostore, ki jim vdihuje različna vzdušja, prilagojena zahtevam naročnikov. V okolja prinaša svoj poseben glasbeni sistem, poimenovan Zvočni vrt. Da je njegov učitelj in vzornik Brian Eno, že veliko pove o zvočni vsebini tovrstnih glasbenih pokrajin. “Eno je med drugim razvil koncept ambientalne glasbe, ki sem ga tudi sam posvojil in nadgradil. Imel sem srečo, da sem odkril sociologa Murrayja Schaferja, ki mi je približal pojem akustičnega dizajna,” pravi o svojih vzornikih. Schafer med drugim pojasnjuje, da se akustični dizajn, akustično oblikovanje, lahko ukvarja s komponiranjem tipskih ambientov in v tem primeru naj bi bil po njegovem mnenju blizu moderne glasbene kompozicije. Take kompozicije posebej sestavljene za posamezna okolja in prostore, že nekaj let ustvarja naš sogovornik. Išče, shranjuje, izbira in razvršča posamezne skladbe iz različnih žanrskih svetov, ki jih nato glede na posamezen ambient ponovno sestavi, kombinira in iz njih zgradi posebno zvočno identiteto, glasbeno opremo. Posname jo na plošče, ki jih v prostoru nato vrtijo.
“Zvočni vrt je glasbeni sistem, ki daje muzikaličnost prostorom, ti pa so lahko javni, kot je trgovinski center, ali zasebni domovi,” pojasni in nas spomni, kolikokrat se dogaja, pa ne samo v Sloveniji, da vstopimo v prostor, restavracijo ali bar, kjer vrtijo obupno glasbo ali pa zvok oblikuje kar radijska postaja, z vsemi kričečimi oglasi in katastrofičnimi poročili.
Corvaglia je napisal tudi manifest, v katerem zatrjuje, da je zvočno onesnaženje doseglo nevzdržno stopnjo. Meni, da v našem okolju vlada popoln zvočni kaos: “Na površju se temu prilagodimo, globlje pa se zavedamo, da je nekontrolirani zvočni kaos posledica bolne kolektivne mentalitete. Posameznik je besedo prepustil mašinam. Zvočna pokrajina našega vsakdana je neprestan ropot.” In iz tega zavedanja se rojeva potreba po idealnih prostorih in oddaljenih tišinah, piše v manifestu.
“Predlagam izgradnjo prostorov z zavestno, neonesnaženo zvočno pokrajino, akustične oaze, popolnoma izolirane od kaotične zunanjosti, akustično čiste in zdrave.” V tak prostor se je za 75 minut spremenila tudi dvorana koprske italijanske skupnosti, kjer je osem zvočnikov povsem enakomerno oddajal krasno kompozijo, poimenovano Oddaljeni svetovi, sestavljeno iz koščkov bolj ali manj znanih glasbenih del izvajalcev in skupin, kot so makedonska skupina Anastasia, Alberto Inglesias, Vangelis, elektronskih Madredeus ali Massive Attack s prepoznavnim vokalom Tracey Thorn v skladbi Better Things.
Corvaglia, ki avtorske pesmi uporablja, kot bi šlo za zvoke (o avtorskih pravicah kdaj drugič), je s tokratno kompozicijo podložil film Naqoyqatsi znanega filmskega ustvarjalca Godfreya Reggia, za katerega je glasbo sicer ustvaril Philip Glass. A kdor s tem ni seznanjen, Oddaljene svetove zlahka sprejme kot avtorsko glasbeno opremo.
Za konec pa še misel, ki sklene Corvagliev manifest: “Tišina je prvi glasbeni element, ki bi ga morali vpeljati. Je začetna in ciljna točka za izgradnjo blagoglasnih zvočnih identitet naših prostorov.”
MAJA PERTIČ GOMBAČ
