“Reka postavlja zrcalo človeku”

Film je bil povod, da so se udeleženci srečanj pogovarjali o našem odnosu do reke in narave. O filmu, o njunem odnosu do Soče in o meji, ki tolikokrat nastopa kot protagonistka njunih filmov, smo se pogovarjali z avtoricama.

> Kako dolg je bil Trenutek reke?

Nadja Velušček: “Zelo zelo dolg. Naj povem, da je imel vmes malo smole, zaradi bolezni. Začeli smo, pa pustili, pa spet začeli ... Že dolžina reke Soče, ki ni med najdaljšimi na svetu, je za film predolga. Predolga po kilometrih, predolga po zgodovini, po geologiji in ljudeh. Lahko bi posneli neskončno število zgodb zanimivih ljudi ob vodi. Zmeraj si pred težko, večno dilemo, kakšna bo ta nit. Ampak smo si rekli, da ne bo rdeča, ampak modrozelena, saj vse povezuje. Film zahteva svojo pot. In mu slediš.”

Anja Medved: “Vsak film pogojuje splet okoliščin, ki se zgodijo v času snemanja. Če bi, na primer, film o Soči začeli snemati mesec dni kasneje, bi bil drugačen. Film je zmeraj vezan na sedanjost. Tudi če delaš zgodovinski film, govori v sedanjiku. Nemogoče je pričakovati, da boš zaobjel objektivno resnico. Tudi Soča je velika zgodovina, vendar je največ, kar o njej lahko poveš, da poiščeš, kaj ta reka ljudem pomeni danes. Čez dve, tri leta bo Soča zaradi drugih ljudi ob njej spet drugačna in hkrati ista.”

> Je bil projekt Soča sooča zamišljen že na samem začetku, ob nastajanju filma, ali je prišel šele kasneje?

Anja Medved: “Soča sooča je nastal kasneje, čisto spontano. Ko film posnameš, ga hočeš prikazati v prostoru, kjer si ga snemal, in ga vrniti ljudem, ki so ga oblikovali. Zdelo se nam je, da je Soč več. Ljudje poznajo vsak svoj košček Soče, redki poznajo celotno reko. Slovenci poznamo bolj slovenski del, Italijani pa svoj del reke. Zdelo se nam je pomembno, da pomagamo med seboj spoznati ljudi, ki živijo vzdolž reke, na obeh straneh meje, in začeti na Sočo gledati kot na enoten organizem.”

> Soča je mejna reka, nanjo smo v preteklosti gledali kot na reko, ki ločuje. V vašem filmu pa je drugače: Soča povezuje. Od kod ta spremenjeni pogled?

Nadja Velušček: “Upajmo, da živimo v novem času. Ampak tega nikoli ne veš. Če gledamo globalno, pa vidimo, da se kar naprej nekaj ruši, vojne kar ne prenehajo. Upam, da je tu pri nas ne bo nikoli več. Čeprav ... smo verjeli, da je tudi v nekdanji Jugoslaviji ne bo več, vsaj ne tako blizu nas. Pa je bila. Karkoli sva z Anjo snemali, je bila meja vmes. Meji sva se prav posebej posvečali. Meja je pomenila zid, razdor, ločevanje. Narava pa mejá ne pozna, tudi živali jih ne. Ta narava pa doživlja danes drugo, človeško mejo, mejo med naravo in človekom. Ta meja ni tako zanemarljiva, ker lahko postane zelo usodna. S politične meje smo prišli na mejo, ki nam jo postavlja narava. Soča nam postavlja vprašanja. Ni več pomembno, da teče mimo grobov slovenskega domovja, ampak to, da preprosto teče od izvira do izliva. Tam je njen cilj - morje.”

> Mar lahko prav ogroženost okolja, narave in same reke poveže ljudi, ki so bili še do nedavnega sovražniki? Kako ste doživljali srečanja ob prikazovanju vašega filma?

Anja Medved: “Soča nas danes, ko ni več meje, opozarja, da smo vsi, ne glede na to, ali smo Slovenci ali Italijani, sestavljeni iz vode. Velik odstotek človeškega organizma je iz vode. To je ista voda, ki teče v Soči. Opozarja nas na to, kar nam je skupno. Skrbeti moramo zanjo in za okolje, ki ga sooblikuje. Če bo karkoli ogrozilo ta naš skupni prostor ob reki, se moramo povezati, opozoriti na to, in ne dovoliti, da se izvajajo škodljivi posegi samo zato, ker je profit v ozadju. Ni pomembno, ali na slovenski ali italijanski strani, gre predvsem za zdravje ljudi, ki so tu doma. Vseh ljudi.”

> Se je v zadnjem času tu ob meji kaj spremenilo? Med Slovenci, Italijani, Furlani?

Nadja Velušček: “Mislim, da se je. Spreminja se v vsakem od nas. Veliko časa je moralo preteči, da sem se sama otresla nekaterih železnih navad. Recimo te, da sem tudi potem, ko meje ni bilo več, spuščala avtomobilsko šipo in iskala osebni dokument.”

> Torej meja še zmeraj živi v glavi?

Nadja Velušček: “Gotovo je ta svet še razdeljen, vendar je napredek očiten. Na žalost ima marsikje za to največ zaslug pridobitništvo. Včasih smo samo mi hodili čez mejo v trgovine, danes pa so Goričani, Italijani v naših trgovinah. Qlandia je postala kot nekoč goriški Raštel. To so premiki, ki so se zgodili iz ekonomskih razlogov. Ampak so tudi drugi, veliko pomembnejši, ki nastajajo na ravni duha. Mlajše generacije niso več obremenjene s preteklostjo. Drugače je pri starejših, nekateri se še vedno sramujejo svojega porekla. Ne gre jih obsojati. Pomislimo, kakšne žrtve političnih sistemov so ti ljudje bili, da se še vedno sramujejo govoriti slovensko. Najprej so se bali, potem pa sramovali. Večkrat slišiš, kako je njihova nona znala slovensko, ne rečejo pa, da je bila Slovenka. To so globoke rane, ki jih je pustila meja.”

> Govorimo o samoumevnosti gibanja čez mejo. Je Novogoričanom že prišlo v navado, da gredo v Gorico na kavo, tam preberejo časopis, obiščejo knjigarno, gredo na sprehod v park?

Anja Medved: “Mogoče se res nekoliko spreminjajo navade. Italijani prihajajo na džoging v Novo Gorico, vidiš Slovence, ki hodijo na razstave v Gorico... Ampak to je šele začetek, ko vidiš, da obe Gorici začenjata dihati skupaj. Vendar pa ne vidim nič dobrega v tem, če bi se ti dve mesti zlili v eno.”

> Zakaj ne?

Anja Medved: “Gorica in Nova Gorica sta zelo različni mesti. In po sreči razmer sta eno ob drugem. Imamo privilegij, da lahko v nekaj minutkah s kolesom skočimo iz enega sveta v povsem drug svet. Nova Gorica je sicer izgubila tisto osnovno idejo modernističnega mesta, iz katere je rasla. Mogoče bi bilo potrebno najti, kaj so pozitivni vzgibi tega mesta, in jih ohranjati, negovati, vrniti Novi Gorici identiteto človeku prijaznega, zelenega mesta. Stara Gorica pa naj ohranja šarm tisočletnega mesta, kjer se v vsakem kamnu čuti tradicija.”

> V vajinem ustvarjanju ima meja osrednje mesto, močno je opredeljevala vajino razmišljanje ...

Nadja Velušček: “Res je. Mogoče se šele v odsotnosti zaveš, da nekaj obstaja. Naj za primer vzamem Sočo. Rodila sem se tik ob njej, v Plavah. Šele ko sem se s starši preselila v Novo Gorico, sem jo pogrešala, pogrešala sem njen šum. Prej je bila del mojega zvočnega sveta, kar naenkrat pa je ni bilo več. Glede meje pa ... daleč od tega, da bi jo pogrešala. Zdaj lahko ta prostor prekoračiš kjerkoli. In to je svoboda. Toda prav v zadnjem času, ko meja ni bila tako stroga, kot so jo poznali moji starši ... in tudi jaz v otroštvu, si lahko začel razmišljati o njej. In ugotavljati, kako je bila kruta. Ko je padla, leta 2007, je bilo veselje, pa tudi malo jeze.”

> Zakaj jeze?

Nadja Velušček: “Zelo težko je bilo razumeti, zakaj so bile potrebne vse tiste žrtve, ki so padle na žici ob meji. Zdaj, ko žice ni več, pa tudi meja je tako neopazna, se pravzaprav ni zgodilo nič usodnega, nihče ni vdrl z one na našo stran ali obratno. Vse je tako zelo normalno. V tem smislu sem jezna. Zaradi žrtev, ki so padle zaman.”

> Verjetno so se ljudje šele potem, ko je ni bilo več, zavedeli, kako močno je vplivala na njihovo vsakdanje življenje ...

Nadja Velušček: Medve z Anjo sva verjetno ujeli zadnji vlak za snemanje filma o meji. V času, ko sva hodili od hiše do hiše in se pogovarjali z ljudmi, je ta meja še obstajala, še so bili ljudje, ki so se bali govoriti o njej, še so bili ljudje, ki so čutili olajšanje, da jih kdo vpraša o meji. Ko je bila meja stroga, nisi o njej smel govoriti, potem pa je postala nezanimiva.”

> Kako so film Trenutek reke sprejeli ljudje v Italiji, v Sloveniji? So se odzivi razlikovali?

Anja Medved: “Ljudje so podobno reagirali. Vsem je bilo všeč, da so lahko na reko pogledali kot na živ organizem. O meji sploh nismo govorili. Šli smo mimo nje, ne da bi jo omenjali. Ni je bilo.”

> Film so predvajali tudi v Bruslju. Kako so ga tam sprejeli?

Nadja Velušček: “Ko delaš tako lokalno temo, si misliš, da jo bodo razumeli samo ljudje, ki tu živijo. Pa ni res. Problem je tak, da odzveni tudi drugje. V Bruselj sta nas povabili slovenska ambasada in dežela Furlanija-Julijska krajina, tako smo se tudi tam srečali Slovenci in Italijani. Kljub vsemu mi je bilo zanimivo. Moja nečakinja, ki je tam zaposlena, je tudi prišla na ogled filma in je bila neverjetno srečna, ker je svojo Sočo gledala v Bruslju.”

> Dali ste pobudo za dan Soče, vendar datuma še niso določili. Zakaj?

Nadja Velušček: “Pobuda za razglasitev dneva Soče je prišla spontano. Kar tako, zakaj pa ne dan Soče? Predstavljam si, da bi tistega dne vsi ljudje ob Soči praznovali, si vzeli čas zanjo. Kjerkoli. Brez meja, brez ločitev. Dan Soče mora biti dan cele Soče, od izvira do izliva. Ne moreš črpati samo iz ene kulturne zakladnice, ne mi ne Italijani. Za zdaj so pismo o nameri podpisali župani z obeh strani meje, čakamo samo še na izbiro primernega datuma.”

> Vprašanje Soče je univerzalno. Gre za odnos do naravne dediščine. Do vode.

Anja Medved: “Reka postavlja zrcalo človeku. Ker ima geološko zgodovino, se ob njej človeško življenje zdi neznatno. Človeku postavlja globlja vprašanja o njegovem mestu v naravi. Kako danes človek živi? Ali je še del narave? Ta vprašanja danes niso namenjena samo znanstvenikom in filozofom, ampak se dotikajo vsakega posameznika. V odnosu do narave je človek tragikomičen lik, njen neločljivi del in hkrati od nje vedno bolj odtujen. Nekdaj so bili ljudje, ki so živeli ob Soči, eno z reko. Bili so ljudje reke. V filmu se razpira zelo starodaven svet ob Soči, ki pa je izumrl pred kratkim. Mogoče še kje obstaja, vendar naša družba tega ne ve več. To so bili pravi soški šamani, ki so v reki videli več kot zgolj tok vode. V reki so videli energijo, iz nje so razbirali sporočila, z njeno pomočjo so ustvarjali svojo filozofijo. Ne bi škodovalo, če bi se njene magične moči zavedali tudi danes.”

> Ni prav pogosto zaslediti, da bi mati in hči skupaj snemali filme. Kako sta našli skupno filmsko pot?

Anja Medved: “Tako, naključno sva mati in hči.”

Nadja Velušček: “Je res splet naključij. Sama sem dlje časa kot Anja iskala ustvarjalno pot in je dolgo nisem našla. Anja jo je veliko prej. Splet naključij, da sem zašla v društvo Kinoatelje, ki se ukvarja s filmom, da je Anja študirala gledališko režijo, da so nama ponudili izdelavo dokumentarnega filma na slovenskem programu RAI v Trstu. Anjo sem vprašala, če bi šli skupaj v to. In sva šli. Iz prvega filma je nastal drugi in tako naprej. Nikoli ne bom dovolj hvaležna gospodu Filibertu Benedetiču, ki sem ga šla prepričevat za snemanje filma o meji. Kasneje me je poklical in vprašal, če bi delala film o Brdih, na obeh straneh meje. To je bil najin prvi film z naslovom, ki ga je dal Benedetič, Cvetoča Brda. Moja ideja filma o meji je zdramila njegove spomine. Ta prvi film je vključeval tako mejo kot tudi prvo svetovno vojno. Tako se je začelo. Naslednji film sva že sami predlagali.”

> Se bo Trenutek Soče nadaljeval?

Anja Medved: “Iz tega se je porodila ideja za spletni projekt, kjer bi posneli intervjuje, posvečene vprašanjem odnosa med kulturo in naravo. Povabili bi filozofe, umetnike in znanstvenike in sestavili kratke, intimne portrete.”

> Bo iz soških soočanj nastal film?

Anja Medved: “Sicer je malo smešno, da iz filma nastane projekt, iz katerega zopet nastane film, ampak držimo se načela reciklaže, tako da bo najbrž iz utrinkov soočanj in posnetkov avtobusne linije, ki smo jo posebej za zaključek projekta organizirali od izvira do izliva Soče, nastala kratka reportaža.”

ROBERT ŠKRLJ

Anja Medved in Nadja Velušček, avtorici filma Trenutek rekeRobert Škrlj