Res je star, naš jezik, in prenavlja se počasi

Tam si je na krovu svoje lastne božje hiše spletel gnezdo in se v njem zažgal. A iz pepela se je vzdignil prenovljen in je pomlajen odletel spet nazaj v arabsko-indijsko samoto. Po veri Egipčanov za nadaljnjih 500 let.

V egipčansko-evropski miselnosti je feniks prispodoba nedojemljive večnosti nenehno vračajočega se in prerajajočega se življenja, ki kot sonce na zahodu vsak večer zatone v temò, a se na vzhodu v naslednjem jutru enako svetlo spet povrne. Tak pogled na življenje, ki nikdar ne umre in se pretaka iz večnosti v večnost, so od Egipčanov vzeli še kristjani, znana pa je tudi indijskim budistom, ki verujejo v selitev duš po smrti v druga bitja, naj bo v drugega človeka, kako žival ali rastlino.

Takemu feniksu iz egipčanske vere je podoben tudi naš tako branjeni, a pogosto zanemarjani knjižni jezik, ki je zadnji in najobstojnejši dokaz, da smo mi res mi in naši res naši. Odkar se je porodil, se dopolnjuje: preraja in prenavlja, bogati in širi svojo izrazno moč z novimi besedami in pojmi. Vendar se kljub temu nikoli kar čez noč na hitro ne spremeni, ampak ostaja zvest načelom, ki si jih je postavil na začetku in jih negoval skozi svoj razvoj. Ostaja zvest svojim ovinkastim in napornim potem od Trubarja do zdajšnje svobodne Slovenije. A ta njegova zvestoba sebi samemu in svojim izhodiščem mnogokoga danes utesnjuje, saj bi hotel, da bi tudi jezik v dandanašnjih brezobzirnih in kradljivih bojnih juriših kapitala hajkal še hitreje, naglo trgal s sebe staro kožo in se preoblačil v novo, še novejšo, najnovejšo, supernovo. Tudi “kao” novo.

Pa se to ne izide zmerom, spoštovane bralke in bralci, spremljevalci, podporniki in dopolnjevalci teh zapisov o jeziku v 7. valu, dostikrat pa sploh ne gre, a če po sili gre, nikamor ne pripelje.

Z Jožetom Baličem iz Nove Gorice sva se pogovarjala o tem, da “vse preveč kompliciramo in zapletamo svoj jezik:

>Najbolj idealna in pravilna rešitev bi bila, da bi ga začeli pisati po srbskem načelu: pišimo tako, kakor govorimo. Piši kao što govoriš, je zahteval Vuk Stefanović Karadžić in s tem načelom dal podlago za moderno srbščino.

>Sestaviti in sprejeti bi morali evropsko, svetovno abecedo, da bi vsak lahko prebral vsako besedo, tudi če kitajsko, ki je ne bi razumel”.

Jože Balič mi je navedel še mnogo drugega, kar bi bilo potrebno spremeniti v zapisovanju našega jezika. Tudi “napačno” štetje: enaindvajset namesto dvajset ena; in našo dvojino, ki da je prezapletena “in bi jo kazalo opustiti”. A “napačno” štetje in dvojino, to enkratnost našega jezika, bi raje prenesli v kak drug zapis v prihodnjih petkih v 7. valu, danes pa se pomudimo le pri tem, kako bi bilo, če bi slovenščino začeli pisati po načelu srbskega pisanja po izgovoru, in še pri tem, kako bi bilo, če bi si morda ustvarili evropsko ali svetovno abecedo.

> Vsak knjižni jezik se rodi tako, da ga njegovi krstni botri najprej pišejo po izgovornem (fonetičnem) načelu, to je, kot ga govorijo. A ko je porojen in začne hoditi sam, gre naprej po svoje kakor vsak razvit otrok: postane trmast, svojeglav, svoboden samohodec in stopa svojo pot, kot mu ukazujejo njegovi notranji zakoni. Zapisane besede ostanejo, govorjene se spreminjajo, rojevajo in zamirajo. Verba volant, scripta manent po latinsko. Trubar je deležnik “pisal” zapisal z “l” na koncu, ker je tako govoril. Ko bi ga zapisal danes, bi po fonetičnem načelu moral zapisati: “zapisau” ali “zapisav”, po izgovoru v narečjih pa: “zapisou, zapisu, zapisa” itd. Iz tega vidimo, da s takšno fonetično modernizacijo našega jezika ne bi kaj napredovali, temveč ustvarili v jeziku le še večjo zmedo, kot jo že imamo. Če bi se feniks v Heliopolisu tako prenovil, bi v Arabijo z eno perutnico “lêtel”, z drugo pa “letèu”, in ker se mu peruti ne bi zbogale, bi padel v Rdeče morje.

> Če bi pa danes poskušali sestaviti enotno abecedo za vso Evropo ali za cel svet, bi se znašli še pred bolj zamotanim gordijskim vozlom, kot če bi Trubarjev “zapisal” hoteli spremeniti v “zapisou”. Saj po svoje je vsaka od pisav kulturnih narodov hotela biti uporabna za ves znani svet takrat, ko je nastala: hieroglifi v Egiptu, klinopis v Babilonu, Asiriji in stari Perziji, kitajski besedopis, grški alfabet, latinska abeceda, slovanska cirilica in glagoljaška glagolica, germanske rune in druge. Morda bi za svetovno abecedo lahko predlagali dopolnjeno, zares zelo dopolnjeno latinico. A kdo bi pregovoril narode, ki na primer glas č zapisujejo kot ci (Italijani), tzsch (Nemci), cz (Poljaki), cs (Madžari), ch (Španci in Angleži), drugi pa kako drugače in še bolj po svoje, naj ga pišejo po naše: č? Ali po srbsko č in ć? Pa Kitajce, naj opustijo svojih 50.000 in več znakov svojega besedoslika, Japonce, naj zavržejo svojo slikovno pisavo od vrha navzdol in od desne proti levi, ter svojeglave Arabce, naj se odrečejo okroglasti arabici? Najbrž nikogar njih ne bi prepričali. Še z vojno ne. Da bi se odrekel Srb cirilici? Prej zakolje mater. In spet bi feniks z različno pisanimi č-ji na perutih strmoglavil v morje.

Knjižni ali pisni jezik noče naglice in se spreminja le počasi. V njem nič ne gre od danes do jutri. Na hitro je mogoče vanj natrositi samo nove besede, večinoma izposojene iz tujih jezikov ali pa iz pogovorne slovenščine po mestih, mešane z narečjem. In to se mu dogaja danes. A mu redkokdaj koristi. JOŽE HOČEVAR