Resetirati, resetator, resetiranec …

O klofuti ni mogoče reči kaj pomembnega, a gotovo kaj hudobnega, predrage bralke in bralci. Klofuta je bila in je še zmerom sredi nas kot jutranji pozdrav. Zmerom smo se radi strankarsko klofutali: na eni strani klofutači, na drugi oklofutanci - po volitvah pa z zamenjanimi vlogami: drugi dajejo klofute, prvi jih pobirajo. Stranke komaj čakajo, da kdo primaže komu kako vročo in pekočo žlepo, rečeno po primorsko. Namesto dober dan klofuta, namesto dobro jutro dve, posebno v parlamentu pred teve.

Več je treba reči o zagrešeni jezikovni napaki, ki je razjezila naostrenega bodičarja, da je ukoril “resetatorja”, ker je rekel, da je “resetiranec”. Ker gre za napako pri tujki, si vzemimo za izhodišče kar klofuto, ki je tudi tujka, po besedi klaffen ali klappern posvojena iz nemščine.

Klofuta je nastala kot posnemanje naravnega glasu, ki se zasliši, ko se dlan boleče sreča z licem kakega nasprotnika. Ta prastara tujka, ki jo zaradi njenih častitljivo visokih let nedolžneje imenujemo izposojenka, je brez težav dobila domovinsko izkaznico v naši slovnici in razvila mnogo sopomenov: klofniti, klofutati, kloftati, klofati, klofuta (tudi slab klobuk), klofedra, klafura (blebetač, pohajač), klofeta, klafedrati (mahedrati) itd.

Dobila je pa tudi mnoge možne in vse potrebne slovnične oblike, da ni težav pri njeni rabi in jo čutimo kot našo, pa tudi ona se obnaša kakor naša. Vzemimo za osvetlitev glagol klofutati in preštejmo iz njega izvedene oblike, pa bomo po njihovi številnosti spoznali, zakaj je klofutarjenje lahko postalo med strankokrati tak priljubljen šport: klofutati, klofutam, sem klofutal, bom klofutal, sem bil oklofutal, bi klofutal, bi bil oklofutal, klofutaj, naj klofutajo, klofutajoč, oklofutan, klofutat (namenilnik). Dodajmo še kak samostalnik: klofutar, klofutač, oklofutanec, klofutalec. Če vse našteto sklanjamo in spregamo v vseh osebah, spolih in številih in načinih (tvorni, srednji, trpni), dobimo - verjemite, da je res - skupaj blizu 500 najrazličnejših oblik. Nepregledno izobilje. Pa naj poreče kdo, da naš jezik ni bogat.

Pri glagolu resetirati, ki je v primerjavi s klofutati še novinček, ker je komaj včeraj stopil skozi vrata našega jezika, takega obilja ni, ker se ni imelo časa naroditi. K nam je resetiranje prodrlo šele zadnja leta iz angleščine in se v javnosti razraslo ob prerekanju: ali in zakaj in sploh kako resetirati zavoženo Slovenijo.

Osnovni pojem v resetiranju je angleški glagol “set”, ki pomeni postaviti, položiti, urediti, sesti itd. Predpona “re” pa pomeni spet, znova, povrniti v prejšnje stanje. Temeljni pomen angleškega korena set razberemo tudi iz sorodnih angleških pojmov setting (postavitev), settle (naseliti se), settlement (naselbina) in tako naprej.

Indoevropski prakoren *sed v pomenu sedeti ali sesti najdemo v vseh potomcih indoevropščine, o čemer pričajo na primer že besede za naš sedež: lat. sedes, it. sede, nem. Sitz, fr. siège, ang. seat, rus. sidenie - in podobne besede v vseh slovanskih jezikih. V slovenščini so iz korena sed izpeljane besede: sedeti, sedlo (konjsko in med hriboma), selo (iz sedlo), seja (iz sedja), naselje (iz nasedlje), saje (iz sedje), usajati se (iz usedjati se) in še mnoge druge.

Temeljni pomen glagola set je star kot preteklost Indoevropejcev in je znan v vseh njihovih jezikih. Skoraj isto bi lahko dejali tudi o predponi re s pomenom spet, ponovno. Zato ni nič nenavadnega, da je glagol resetirati brez muk iz računalništva prestopil v splošno rabo. Sergej Hvala iz Ljubljane, ki z obširnim znanjem in sočnim jezikom že vrsto let bogati računalniško revijo Joker, nam je na vprašanje, kako bi ga prevedli v slovenščino, takole odgovoril:

“Prevaja sicer uradno se, v 'ponastaviti', ampak izraz resetirati se je prijel tudi izven tehnične stroke oziroma žargona, kamor naj bi praviloma spadal. Po mojem zato, ker v slovenščini ne zveni čudno ali izumetničeno, kot recimo 'nalovdati' ali podobno. Je širše razumljiv in se je iz računalništva preselil tudi drugam. Nekako samoumeven je moderni generaciji. Kdo bo pa rekel 'ponastavil sem računalnik'?!”

Ker pa beseda resetiranje še ni tako domača v javni rabi kot besedno in ročno klofutanje, je razumljivo, da še ni razvila toliko novih oblik kot klofuta. Glagol resetirati se lahko pohvali z vsemi časi in nakloni in načini in drugimi oblikami. A pri njegovih samostalnikih smo kratki. Človek, ki se mora podrediti resetiranju, je resetiranec. V zadrego pa zaidemo, ko hočemo poimenovati njega, ki nas resetira. Delov zbodež je predlagal, naj bo resetator, da mu bo delal družbo likvidator. A bi po zgledu šofirati - šofer lahko bil tudi reseter, po zgledu prebirati - prebiralec resetiralec, po zgledu odpirati - odpirač pa resetirač. Za zdaj je še najboljši Delov resetator. Čas pa nam lahko prinese še kaj drugega, morda resetirarja.

Življenje ni nikdar tako lepo, da ne bi moglo biti lepše, a tudi ne tako težko, da ne bi smelo biti težje. Ker si vsak želi iz lepšega na lepše, imajo prav vsi resetatorji, ki želé Slovenijo resetirati na boljše, nimajo pa prav, ko pravijo, da so resetiranci. So resetatorji ali morda reseterji. Resetirana in resetiranka pa naj bi bila zavožena Slovenija.

Upajmo, da res na boljše, drage bralke in bralci. Lepo vas pozdravljam!

JOŽE HOČEVAR