Reševanje čilskih rudarjev

Popis je večkrat ponovljen in številke kažejo zmeraj isti rezultat: minus 33. Več kot sedemsto metrov pod zemeljsko površino. Dlje kot pet kilometrov od vhoda v rudnik. Sondirni svedri zarohnijo v zemljo, a rudarjev ne najdejo. Po sedemnajstem dnevu sondiranja na površju eden od delavcev zakriči od veselja. Na svedru je našel z lepilnim trakom pritrjen listič: “Estamos bien en el refugio, los 33.” (Smo v pribežališču in smo v redu.)

Čilsko Medžugorje, južnoameriški Lurd

Mediji poročajo o čudežu. Copiapó postane čilsko Medžugorje, južnoameriški Lurd. Svojci in prijatelji pogrešanih molijo na površju, ob svedrih, ob vhodu v rudnik. Delo reševalnih skupin in rudarjev na površju je vse bolj moteno in oteženo. Potrebna je intervencija policije, ki na srečo mine brez izgredov. Vsa država je na nogah oziroma kolenih in se zahvaljuje bogu. Eni vrtajo, drugi molijo, a čudeži ne sežejo sedemsto metrov globoko. Sedemnajst dni se je 33-glava skupina pod zemljo preživljala z dvema žlicama tune, drobnimi koščki breskev in požirkom mleka, ki je medtem pričelo fermentirati v kislo gmoto, podobno jogurtu ali skuti. To je bil glavni, edini obrok v 24 urah. Krat sedemnajst.

V prvih dneh po prvem stiku so bile vzpostavljene še tri sondirne poti. Ena za zrak, ena za hrano, ena za komuniciranje. Nobena cev - zaradi varnostnih razlogov - ni smela imeti notranjega premera širšega od dvajset centimetrov. Sondirna cev za dotok zraka je prišla tako rekoč v zadnjem trenutku. 33 rudarjev je namreč zadnje dneve preživelo leže - hlastali so za kisikom in se skoraj zastrupljali z lastnimi emisijami CO2. Sedemnajst dni so preživeli v skorajda popolni temi. Luči na čeladah so napajali preko akumulatorja enega od strojev, a so s tem kmalu nehali. Če so hoteli zagnati akumulator, so bili prisiljeni zagnati motor in se daviti v izpušnih plinih dizla. 33 na manj kot šestdesetih kvadratnih metrih.

ANDREJ VIDIC

Več o tem pišemo v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje Primorskih novic.