Reševanje medijev v času, ko jim je že odbila zadnja ura

A zakoni ne morejo vsiliti sprememb; slovenski mediji so namreč po mnenju nekaterih medijskih strokovnjakov potonili že tako globoko, da smo prišli do vprašanja, ali jih je sploh še mogoče rešiti.

Komercializacija, nekritično posredovanje političnih vsebin, vedno manjše število komentarjev in mnenj, zaradi nižanja stroškov dela pa tudi vedno nižji izobrazbeni standardi ter vedno nižja plačila in negotove pogodbe za novinarje so resničnost, v kateri se že dve desetletji utapljajo domači mediji.

Medijski kanibalizem

V tem času se je medijska zakonodaja spreminjala in dopolnjevala, za temi spremembami pa ni stala nikakršna strategija, je na okrogli mizi, ki jo je v četrtek organiziralo Društvo slovenskih pisateljev, opozorila komunikologinja Sandra Bašić Hrvatin. Danes se zgražamo nad surovostjo, s katero je potekala privatizacija slovenskih podjetij, a prva žrtev takšne privatizacije so bili prav mediji, opozarja: “Mediji so bili laboratorij, kako izpeljati liberalne ukrepe.”

“Medije vidim kot platformo, kjer ljudje lahko izmenjujejo mnenja,” še pravi profesorica s koprske humanistike in opozarja, da imamo danes neuke, nepismene, antiintelektualistične medijske lastnike, ki s to lastnino načrtno ukinjajo prostor za izmenjavo mnenj.

A kako spremeniti medijski prostor? “Medijska industrija je sama sebe kanibalizirala,” ugotavlja Bašić Hrvatinova, “novinarji ste sami vzeli pod svoje okrilje brezplačnike. Lepo vas prosim, v življenju ni nič brezplačno! To je najhujša eksploatacija, ker prodaš svojega bralca, in prodati ga moraš v več sto tisoč izvodih, da bi ti celotno vsebino in tudi tvoje delo pokril oglaševalec. Tako brutalne iznajdbe si ni izmislila nobena druga veja industrije.” V takšnih razmerah je zelo težko govoriti o spremembah medijske krajine čez noč. Komunikologinja enega od izhodov vidi v ustvarjanju majhnih otočkov, kjer se zbirajo ljudje, ki so pripravljeni nekaj narediti, in s pomočjo novega medija pritiskati na obstoječe.

Ponudba, ki ne daje misliti

Praktično edini razlog za obstoj sodobnih medijev je, da prodajajo svojo publiko oglaševalcem, opozarja tudi medijski strokovnjak Jože Vogrinc. Zdaj je ključnega pomena vprašanje, ali obstoječi mediji zmorejo spet postati javna glasila, ki bodo odpirala javni prostor. “Javnost nastopi, ko ljudje mislijo v skupnem prostoru, je sfera debate, kar pomeni tudi sfera bojev,” pojasnjuje. Komercialni mediji nimajo, denimo, glasbene javnosti, imajo le ljudi, od katerih pričakujejo, da bodo kupovali glasbene izdelke. Prava glasbena javnost je tista, ki se zna pogovarjati o težavah glasbene sfere, avtentičnosti glasbenega izraza, vrednotah ... Enako velja tudi za druge javnosti. Športna nastopi, ko se pogovarjamo o dopingu, o tem, kakšen smisel je v Ljubljani imeti najsodobnejši stadion, našteva Vogrinc. “Ne želim biti dejaven v vseh sferah,” pravi, “želim pa, da je ponudba zame taka, da mi dá misliti.”

Medijska krajina daje na zunanji ravni vtis, da služi interesom javnosti, na notranji pa služi predvsem nosilcem politične in ekonomske moči ter pripadnikom z njimi povezanih interesnih skupin. “Morda je takšno dvojnost komercialnih medijev še mogoče utemeljiti z interesi lastnikov in programsko zasnovo, zagotovo pa ne more biti sprejemljiva za javne medije,” opozarja režiser in scenarist Miran Zupanič, predsednik Nacionanega sveta za kulturo. Moti ga zlasti koncentracija političnih obrazov v medijskem prostoru. “Po mojem leži ključ za kvalitetno medijsko komuniciranje pri vseh, ki medijske vsebine pripravljajo, zlasti seveda pri novinarjih,” pravi in priznava, da je v teh besedah nekaj idealizma.

“Kako zagotoviti neodvisno intelektualno in mnenjsko novinarstvo, se po mojem bolj kot zakona o medijih tiče vzgoje in izobraževanja mladih v intelektualno in mnenjsko samostojne osebnosti, ne le na področju novinarstva, ampak v celotnem izobraževalnem sistemu,” še razmišlja Zupanič o možnostih za vzpostavitev bolj mnenjsko neodvisnega novinarstva.

Krivda novinarjev

Zakoni nimajo moči, da bi naredili medije boljše, pa poudarja novinarka Ženja Leiler. Novi zakon o medijih je napisan v duhu, da lahko ureja stvari, vendar jih ne more, ker je duh že ušel iz steklenice, meni. Pri razpravah o razmerah v medijih se ne smemo obnašati, kot da so ti ločeni od družbe: “Mediji so presek družbe, v kateri živimo, delujemo, razmišljamo. Niso nič boljši in nič slabši od nje.”

Današnje razmere so posledica tranzicije. V prvih letih je šlo medijem ekonomsko zelo dobro in se niso spraševali, kaj se z njimi dogaja, po desetletju pa so se začele kazati tako negativne posledice normativne ureditve kakor spremembe na širšem medijskem trgu, denimo nove tehnologije, in pa spremenjene navade uporabnikov medijev.

Do današnjih težav nas nista pripeljala le kapitalski in politični vpliv. Prvi je na vsak način želel znižati stroške intelektualnega novinarskega dela, kar je dosegel z odpuščanjem, najemanjem novinarjev prek negotovih pogodb, zniževanjem izobrazbenih standardov, drugi je včasih bolj včasih manj subtilno posegal v medijsko zakonodajo. Pomemben del krivde leži tudi na novinarjih samih, je prepričana Ženja Leiler: “Bili smo svete krave, nismo vedeli, kaj se nam dogaja. Tudi sami smo začeli pristajati na nižje standarde, dovolili, da se dela, kar se dela, in po kapljicah zniževali svoja pričakovanja.”

JANA KREBELJ