Rešitev? Družba, ki temelji na sožitju!
Boris Pahor je v torek nastopil v stavbi, ki jo je kot sedemletni otrok gledal v fašističnih zubljih. V Narodni dom sta ga povabila Tržaška knjigarna in Društvo slovenskih izobražencev, ki sta priredili predstavitev zadnje Pahorjeve avtobiografije Figlio di nessuno (Nikogaršnji sin).
TRST> Soavtorice Cristine Batocletti tokrat ni bilo. V Trst bo prišla naslednji teden, ko bodo o knjigi spregovorili še italijanskemu občinstvu.
Nadjo Roncelli, ki je vodila pogovor, je sprva zanimalo, kakšen odnos se je spletel med soavtorjema. Prvo srečanje ni bilo spodbudno. Novinarka dnevnika Il Sole 24 ore je zamujala. “Gotovo ste bili pri Magrisu, sem ji rekel,” je povedal Pahor. “In res je bilo tako. Bila je pri Magrisu. Vsi gredo najprej k njemu in šele potem se spomnijo na slovenskega pisatelja. Rekel sem ji, kaj ne bi kdaj raje prišli prej k meni in potem šli k Magrisu?”
Naslednja srečanja so bila uspešnejša. Batoclettijeva se je s Pahorjem sestajala poldrugo leto in ga izzivala z vsemogočimi vprašanji, tudi o ljubezenskih zgodbah. Iz dolgih pogovorov je nastala knjiga, v kateri je zaobjeto vso Pahorjevo življenje. “V italijanščini je že prej, prav tako pri založbi Rizzoli, izšla že ena podobna knjiga z naslovom Tre volte no,” je pojasnila Roncellijeva. “A tam je šlo za ideološke in politične poglede, medtem ko je ta knjiga bolj osebna.”
Na srečanju v Narodnem domu je Pahor obujal spomine zlasti na prvo tretjino svojega življenja. “Bil sem kot tisti, ki ponoči hodijo v spanju, le da sem jaz v spanju hodil podnevi,” je metaforično opisal svoje mladostniško iskanje smisla.
Šele ko je odšel v Libijo kot italijanski vojak, je Pahor doživel prvo zadoščenje. Uspelo mu je maturirati, kar je takoj sporočil očetu, ki je bil nad sinom že skoraj obupan. “Nalašč sem šel v Afriko, ker sem hotel oditi iz tega mesta,” se je spomnil Pahor. “Očetu pa seveda nisem nikoli povedal, da bi se Libiji lahko izognil, če bi hotel.”
Na nekatere se pozablja
Med obujanjem kasnejših izkustev se je Pahor zgražal, ker se na nekatere internirance krivično pozablja. Omenil je zlasti tiste s prišitim rdečim trikotnikom, ki je označeval politične preganjance. “Corriere della Sera sem dvakrat poslal prispevek o njih, a mi ga niso nikoli objavili,” je pristavil Pahor. “Nič se ne govori o tem. Vse je samo Auschwitz in holokavst, pozablja pa se na primer na Doro.”
Pahor je nato potrdil, da je razočaran. “V taborišču nisi smel pomisliti, kaj bo, če boš spet svoboden. To bi te pokopalo. Moral si misliti le na to, kar delaš. A vseeno sem med kakšnim prebliskom pomislil, da je rešitev sveta družba, ki temelji na sožitju. Že s Hirošimo in Nagasakijem je nastopilo razočaranje. Mnogi so po vrnitvi iz taborišča naredili samomor in danes se v Grčiji, recimo, dogaja isto.”
Mladi danes radi poslušajo
Naposled pa je publiko le razveselil. Pohvalil je današnjo mladino, za katero meni, da rada posluša pričevanja o preteklosti. Skoraj dveurni nastop pa je sklenil z novico, da so v spominskem parku v Nordhausnu posadili 53 dreves v spomin na nekatere internirance. Dve brezi sta posajeni v spomin na Stephana Hessla in Borisa Pahorja. PETER VERČ
