Revežem jemljejo, da bi dali bogatim

Kriva naj bi bila socialna država in vse tisto, kar vanjo spada - javno, seveda brezplačno šolstvo, javno, seveda brezplačno zdravstvo, socialno varstvo, pokojninski sistem. Torej vse tisto, kar je zgrajeno na sistemu slepe, neselektivne in nepogojevane solidarnosti. Torej sistem družbene varnosti.

Ampak zdaj se ne govori ne o družbeni solidarnosti, ne o enakih možnostih za vse, ne o varnosti. Zdaj se govori zgolj o javnem dolgu držav, o proračunskem primanjkljaju, o razsipnosti, kar je drugi, izrazito negativni, kritični govor o socialno pravični državi.

Krizo naj bi torej premagali z zmanjšanjem javnega dolga in z okleščenjem izdatkov za vse tisto, kar je za kapital nepotrebno, odvečno, a je bistveno za solidarno državo. Tako izpade, da je za krizo kriva socialna država in da svetovno gospodarstvo v brezno potiska nerazumna razsipnost množic.

Postavljanje enačaja med krizo in sistemom družbene solidarnosti je tako presenetljivo, da jemlje sapo. Vendar pa se kljub temu zdi, da so to razlago sprejeli vsi. Nekateri iz nevednosti in intelektualne lenobe, drugi z določenim namenom, z upanjem na lastne koristi. Ljudje pač verjamejo v stvari, v katere ne bi smeli verjeti in zaupajo ljudem, ki jim ne bi smeli zaupati.

Med tistimi, ki upajo, da se bodo z razgradnjo socialne države najbolj okoristili, so v prvi vrsti zavarovalnice. In banke. Zasebni kapital pritiska na politiko in medije, od njih pričakuje sodelovanje, lojalnost. Pričakuje, da se bodo zavzemali za umik države iz ekonomije in, v veliki meri, tudi iz sociale, zdravstva, šolstva. Da bodo zagovarjali zmanjševanje davkov in, posledično, večjo individualno odgovornost in skrb za lastno zdravje, izobraževanje in varno starost. Torej nič več razsipne države, ampak samo svobodni državljani, ki bodo znali poskrbeti zase. Zgolj zase. Država naj bi v skrajnem primeru s socialno pomočjo poskrbela za najnujnejše primere, za tiste, ki jim grozi, da bodo od lakote umrli. Drugače pa ...

Potrebno je priznati, da so svetovni centri moči s kampanjo proti razsipni socialni državi kar uspešno zakrili glavne povzročitelje sedanje krize: banke, ki so z radodarnim in nepremišljenim dajanjem hipotekarnih kreditov ustvarile velik kreditni balon, ki ni bil zasidran v realnem gospodarstvu. S kreditiranjem so umetno napihovali proizvodnjo, predvsem pa potrošnjo. Ko se je pretrgal en člen, se je sesul ves sistem. Paradoksalno je, da se krizo zdaj poskuša presegati z oživljanjem starih navad, ki so nas pahnile vanjo. Govorijo o kreditnem krču, ki da zavira razvoj gospodarstva in potrošnje. Pričakujejo, da bo država, ki na eni strani opušča socialne programe, priskočila na pomoč bankam z dokapitalizacijo. Skratka, država naj bi revežem vzela, da bi dala bogatim. Menda zato, da bodo od pričakovanega gospodarskega zagona kakšno skromno drobtinico dobili tudi revni. Tisti torej, ki so sedanjo krizo povzročili, bodo od nje imeli tudi največ koristi. Imeli bodo dodatne dobičke, saj bo kriza oslabila socialno državo. Za izhod iz krize bodo najdražjo vozovnico, kot običajno, plačevali reveži, srednji sloj pa bo zdrsnil še za eno stopničko navzdol proti obubožanju in kronični brezposelnosti.

Ampak ljudem je potrebno dati iger - pa tudi malo kruha, po akcijski ceni tik pred potekom roka. Ljudi je potrebno privaditi na sistem, da ne bodo razmišljali, se ne spraševali, se ne upirali.

Soočeni smo z velikim miselnim preobratom: kar naj bi bilo zasebno, postaja javno, kar naj bi bilo javno, pa je v najgloblji zasebnosti, zavarovano s stotimi varnostnimi ključavnicami. O seksu, spolnih nagnjenih, prevarah in nezvestobi, o željah in sanjah navadnih ljudi in zvezdnikov se govori domala v vsaki televizijski oddaji, v vsakem resničnostnem šovu. Življenje samo je postalo resničnostni šov.

O bančnih računih, plačah, nagradah, premoženju pa se ne govori skoraj nikjer. Se menda ne spodobi. Pa kaj koga briga, koliko zaslužim? Lahko povem, s kom hodim, na kakšen način se poljubljam, za primerno plačilo lahko povem tudi kaj pikantnega o svoji novi ljubici.

O tem, kaj skriva moj bančni račun, tega pa nikar. Vsakdo bi protestiral, če bi ga novinar vprašal, kakšna je njegova plača, kolikšen znesek ima na bančnem računu, koliko nepremičnin ima, o svojih ljubeznih, spolnih nagnjenih pa kaj hitro spregovori, še raje pa o skrivnostih drugih ljudi. Pikantnosti rumenega tiska pač.

In vendar od spolnih nagnjenj nekega politika ni odvisna usoda vlade, prav tako ni iz ljubezenskih afer vidno, kakšna je njegova resnična družbena moč, kakšen je njegov dejanski vpliv. Še kako pa so razmerja družbene moči, nadrejenosti in podrejenosti odvisna od tega, kolikšno je bogastvo, s katerim kdo razpolaga, kakšen je njegov delež v podjetju, kakšne nagrade dobiva, kolikšne so njegove nepremičnine. Tu je vir moči, tu se poraja oblast.

Ampak, pozornost ljudi je potrebno preusmeriti na nebistveno, jim servirati 73 televizijskih programov, da se bodo v njih utopili, se izgubili v labirintu žgečkljivih zgodbic, cenenih filmov, resničnostih šovov, mehkih porničev. Oblastnikom bo tako lažje. ROBERT ŠKRLJ