Režiser Mario Uršič, prvi dobitnik tantadruja
Bili so trije mladi frajerji: Boris Cavazza, Dare Valič in Mario Uršič, ki so se v šestdesetih sukali po akademiji, se spominja igralka Miranda Caharija. “O, ja, wonderful sixties,” svoje gledališke začetke povzame režiser Mario Uršič, ki je sinoči prejel nagrado za življenjsko delo.
Vse tri lepotce, ki sta se jim na akademiji pridružila tudi Dušan Jovanovič in Zvone Šedlbauer, je na akademijo za gledališče pripihala kdove katera burja. Dare Valič se je menda prepisal s tekstilnega faksa, Cavazza je prišel iz Milana in želel študirati pomorsko smer oziroma na filozofski fakulteti, Uršič pa se je prepisal z geologije. In Miranda Caharija, ki je v času intervjuja ves čas prehajala iz ozadja v ospredje, pove, da je Mario šele dan pred sprejemnimi izpiti na njihove vaje prišel iskat tekst za sprejemne. Seveda jih je naredil in se prepustil toku akademije. Bil je flower power šestdesetih in sedemdesetih, ko se je delala jugoslovanska scena in so vsi živeli in uživali v “enotnem kulturnem prostoru” različnosti, v katerem so bili vsi na isti barki, tudi s tako velikimi jezdeci, kot so Dušan Makavejev, Emir Kusturica, Želimir Žilnik, Vuk Babić ...
Baza Maria Uršiča je ves čas bila v Barkovljah pri Trstu, ne glede na to, kam ga je iz domačega zaliva nesla pot. Uršiči pač od tukaj odhajajo in prihajajo, vse odkar se je pred več kot stoletjem iz Tolmina v Trst priselil njegov nono. V pristanišče, s trebuhom za kruhom.
Mario Uršič si je kruh sprva služil na banki, potem se je odločil za študij geologije, in ko ga vprašam, kako se je znašel na akademiji za gledališče, skomigne z rameni, dvigne roke in se izgovarja na … življenje!
Ko zasedemo svoje položaje na Uršičevi terasi, od koder se odpira lep razgled na morje in znameniti svetilnik v Barkovljah, ko Miranda Caharija, dolgo prva dama tržaškega gledališča in dobitnica Borštnikovega prstana, postreže s kavo in ko preskočiva formalna vprašanja v zvezi z nagrado tantadruj, intervjujanec kar sam zakoliči začetek. Pravi, da se je njegova zgodba začela leta 1964, z asistenco pri Jožetu Babiču, ko so odpirali Kulturni dom v Trstu in igrali Kreftovo dramo o Prešernu.
KLAVDIJA FIGELJ
Pogovor z Mariom Uršičem lahko preberete v prilogi 7. val v petkovi tiskani izdaji Primorskih novic.
