Roberto Vecchioni: “V svetu brez kulture pojem o ljubezni”
Roberto Vecchioni je letošnji sanremski festival oplemenitil s poezijo. Njegova zmagovalna popevka Chiamami ancora amore že ob prvem poslušanju osvoji srce. Profesor, kot ga imenujejo v zabavnoglasbenem svetu, je kljub uspešni kantavtorski poti dolga leta dijake poučeval latinščino in grščino, zdaj pa predava na univerzi v Pavii. Preprost, olikan in vedno dobre volje je z veseljem privolil v klepet ob kavici v baru gledališča Ariston.
Svojemu sogovorniku sem priznala, da do njega čutim veliko spoštovanje. Nasmehnil se je, me potrepljal po rami in dejal: “S svojimi dijaki sem imel čudovit odnos. Zaupali so mi tudi svoje ljubezenske težave. In prav to pogrešam na univerzi, čeprav sem bil prepričan, da je bilo 30 let poučevanja na liceju dovolj. Zmotil sem se, kar je dokaz, da nisem nič posebnega. Povsem običajen človek sem.”
> Kdaj ste začutili, da vaša popevka ugaja občinstvu?
“Po prvem nastopu sva šla z ženo na večerjo. Pred restavracijo me je čakala skupina ljudi in mi zaploskala. Naslednji dan so taksi, s katerim sem se peljal v gledališče Ariston, obkolili ljudje, predvsem mladi, in me prosili za avtogram. Kaj takšnega se mi ni še nikoli zgodilo.”
> Na sanremskem festivalu ste zadnjič sodelovali leta 1973, ko ste s popevko L'uomo che si gioca il cielo a dadi (Mož, ki je zaigral nebo) zasedli četrto mesto. Nato ste bili večkrat nagrajeni na festivalu kantavtorske popevke Tenco. Zakaj ste se vrnili v Sanremo?
“Z Giannijem Morandijem sva velika prijatelja, a odločitev kljub temu ni bila lahka. Vsak dan mi je telefoniral, zjutraj sem privolil, zvečer pa sem ga poklical, češ da ne vem, ali bi nastopil. To je trajalo skoraj mesec dni. Ker Morandi ni odnehal, sem končno pristal. Treba pa je bilo napisati popevko. Navdih sem dobil med potovanjem v Rimu, in ker pri sebi nisem imel beležke, sem besedilo napisal na zaveso v hotelski sobi. Ko sem plačeval račun, sem dejal, naj mi zaračunajo še zaveso. Lastnik hotela je bil zelo presenečen, na koncu pa mi je zaveso vendarle prodal.”
> Kako bi opisali to popevko na zavesi?
“Pojem o stvareh, ki so mi blizu, tudi o politiki in kulturi. V popevki ni niti kančka sovraštva. Prepričan sem namreč, da se je v življenju potrebno soočiti z vsem, ne pa stvari deliti na dobre in slabe. Sem, kar sem, ne potrebujem etiket, ne potrebujem ne levice in ne desnice.”
MAJDA SANTIN
Nadaljevanje pogovora lahko preberete v prilogi Sobota tiskane izdaje Primorskih novic.