Roberto Vecchioni, zmagovalec letošnjega Sanrema
Roberto Vecchioni je letošnji sanremski festival oplemenitil s poezijo. Njegova zmagovalna popevka Chiamami ancora amore že ob prvem poslušanju osvoji srce. Profesor, kot ga imenujejo v zabavnoglasbenem svetu, je kljub uspešni kantavtorski poti dolga leta dijake poučeval latinščino in grščino, zdaj pa predava na univerzi v Pavii. Preprost, olikan in vedno dobre volje je z veseljem privolil v klepet ob kavici v baru gledališča Ariston.
Svojemu sogovorniku sem priznala, da do njega čutim veliko spoštovanje. Nasmehnil se je, me potrepljal po rami in dejal: “S svojimi dijaki sem imel čudovit odnos. Zaupali so mi tudi svoje ljubezenske težave. In prav to pogrešam na univerzi, čeprav sem bil prepričan, da je bilo 30 let poučevanja na liceju dovolj. Zmotil sem se, kar je dokaz, da nisem nič posebnega. Povsem običajen človek sem.”
Roberto Vecchioni je avtor štirih knjig, napisal pa je tudi več uspešnih pesmi za izvajalce, kot so Mina, Ornella Vanoni, Iva Zanicchi in Gigliola Cinquetti. Posnel je 26 plošč, ki jih je prodal v šestmilijonski nakladi. Za svoje delo je bil večkrat nagrajen. Leta 1998 je dobil tudi nagrado za mir Giorgio la Pira. Zmagovalna popevka letošnjega Sanrema Chiamami ancora amore se je tako pridružila Vecchionijevim uspešnicam, kot sta Luci a San Siro in Samarcanda.
> Kdaj ste začutili, da vaša popevka ugaja občinstvu?
“Po prvem nastopu sva šla z ženo na večerjo. Pred restavracijo me je čakala skupina ljudi in mi zaploskala. Naslednji dan so taksi, s katerim sem se peljal v gledališče Ariston, obkolili ljudje, predvsem mladi, in me prosili za avtogram. Kaj takšnega se mi ni še nikoli zgodilo.”
> Na sanremskem festivalu ste zadnjič sodelovali leta 1973, ko ste s popevko L'uomo che si gioca il cielo a dadi (Mož, ki je zaigral nebo) zasedli četrto mesto. Nato ste bili večkrat nagrajeni na festivalu kantavtorske popevke Tenco. Zakaj ste se vrnili v Sanremo?
“Z Giannijem Morandijem sva velika prijatelja, a odločitev kljub temu ni bila lahka. Vsak dan mi je telefoniral, zjutraj sem privolil, zvečer pa sem ga poklical, češ da ne vem, ali bi nastopil. To je trajalo skoraj mesec dni. Ker Morandi ni odnehal, sem končno pristal. Treba pa je bilo napisati popevko. Navdih sem dobil med potovanjem v Rimu, in ker pri sebi nisem imel beležke, sem besedilo napisal na zaveso v hotelski sobi. Ko sem plačeval račun, sem dejal, naj mi zaračunajo še zaveso. Lastnik hotela je bil zelo presenečen, na koncu pa mi je zaveso vendarle prodal.”
> Kako bi opisali to popevko na zavesi?
“Pojem o stvareh, ki so mi blizu, tudi o politiki in kulturi. V popevki ni niti kančka sovraštva. Prepričan sem namreč, da se je v življenju potrebno soočiti z vsem, ne pa stvari deliti na dobre in slabe. Sem, kar sem, ne potrebujem etiket, ne potrebujem ne levice in ne desnice.”
> Vaši kolegi kantavtorji večinoma z zaničevanjem gledajo na sanremski festival ...
“To je snobizem! V Sanremu dolga leta nisem sodeloval, ker me ni nihče povabil, pa tudi zaradi tega, ker sem se posvetil poučevanju. Veste, mnogi mladi za kantavtorje še slišali niso, zato je prav, da se predstavimo v Sanremu. Tako lahko dokažemo, da naše popevke niso komplicirane, da pojemo o povsem običajnih stvareh.”
> Pojete tudi o tem, kar se danes dogaja v Italiji ...
“Da. O shodih, na katerih študenti protestirajo s knjigami v rokah. Branijo knjigo, pravo knjigo. Pa o vojni. Sem proti vojnam, čeprav ljubim svojo domovino. Napisal sem popevko o idejah, ki nam manjkajo, in o idejah, ki nas ubijajo. V Italiji se je v nekaj letih vse spremenilo. Tu ne mislim samo na politiko. Spremenile so se moralne norme, običaji. Če začnem govoriti o tem, ne bom nehal do jutri zjutraj! Tudi glasba se je spremenila; način pisanja, izvedba ... Danes je ustvarjanje na tem področju zelo težko, ker trg težko sprejme novosti. In tako brodimo po blatu povprečnosti. Če danes napišeš popevko, v katero verjameš, je to skorajda znamenje upora.”
> Prej ste omenili študentske proteste. Ministrica za šolstvo Mariastella Gelmini bi zagotovo imela kaj pripomniti k vaši popevki ...
“Njeno mnenje me ne zanima. Ne bom govoril slabo o njej, lahko pa mirno rečem, da je italijansko šolstvo na robu propada. Italijanom kultura vse manj pomeni. Je morda za to kriva vlada? V gostilni si z lopovi, v cerkvi pa s svetniki, je zapisal Manzoni.”
> So vas na odru ali za katedrom kdaj izžvižgali?
“Na odru v Bologni leta 1977, za katedrom pa v liceju v Desenzanu leta 1990. To mi ni povzročilo travm. Sprejemam kritike.”
> Kaj vam pomeni ljubezen?
“To, da druge sprejemam takšne, kot so. Ne primerjam jih z nikomer, še najmanj s sabo.”
> Ljubezen poganja svet?
“Ljubezen, pa tudi sovraštvo.”
> Kaj pa vlada svetu zabavne glasbe?
“Ljubosumje, hinavščina in zavist.”
> Imate v tem svetu prave prijatelje?
“Tri: Giannija Morandija, Angela Branduardija in Gianno Nannini.”
> Še navijate za Inter?
“Strastno, tako kot moj oče strastno navija za Milan.”
> Kakšni ste? Kako bi se predstavili?
“Trmast, iskren, čustven, dinamičen. Veseljak s kančkom melanholije, a ne obupa.”
> V Sanremu ste prejeli nagrado občinstva, glasbene kritike in novinarjev. Skratka, pobrali ste vse, kar je bilo mogoče. Zadovoljni?
“Očitno so ljudje začutili mojo skladbo, ki govori o brezposelnih, študentih, o strahovih, ki jih danes vsi občutimo, pa tudi o upanju. Zmage se veselim predvsem zato, ker so ljudje razumeli sporočilo moje pesmi.”MAJDA SANTIN