S pozabo se ohranja mit o dobrem Italijanu
Pred kratkim je pri videmski založbi Kappa Vu izšla knjiga Metamorfosi etniche (Etnične metamorfoze), raziskava o spremembah prebivalstva v Trstu, Gorici, na Reki in v Istri v obdobju od 1914 do 1975. Napisal jo je tržaški zgodovinar mlajše generacije (letnik 1968) Piero Purini. Z avtorjem smo se pogovarjali v tržaški kavarni San Marco, znamenitem zbirališču italijanskih iredentistov pred prvo svetovno vojno.
> Etnične metamorfoze: 1914 - 1975. Zgovorna datuma. Sovpadata s Hobsbawmovim kratkim stoletjem, vendar se pri vas stoletje konča že prej, leta 1975, ko sta Jugoslavija in Italija podpisali Osimski sporazumi. Zakaj tak časovni izsek?
“V knjigi obravnavam prisilne migracije narodov in ljudem vsiljene spremembe njihove identitete. Vsiljene in včasih tudi prostovoljne, vendar vselej od oblasti tako ali drugače zaukazane spremembe identitete. Prve prisilne migracije so povezane s prvo svetovno vojno. Zato se knjiga začne z letom 1914, oziroma z avstro-ogrskim štetjem prebivalstva leta 1910. Končam z letom 1975, torej z Osimskim sporazumom, sklenjenim med Italijo in Jugoslavijo. Zakaj? Zato, ker so v njem določbe, ki so še dopuščale selitev optantov z obmejnih območij v sosednjo državo. Šele v sedemdesetih letih postaja trend migracij normalen, ne več vsiljen.”
> Govorite o etničnih metamorfozah. Mar ni šlo pri selitvah v prejšnjem stoletju preprosto za etnično čiščenje ob meji?
“Izraz etnična čistka je neologizem. Rodil se je v obdobju razpada Jugoslavije in vojn na tem območju. Vendar pa kljub temu ta izraz ni napačno uporabljati pri nekaterih migracijah tudi ob italijansko-slovenski meji. V večini primerov pa ni šlo za etnične čistke, temveč za navadne obračune, ali pa, še bolje, za razredno čistko.”
> Razredno čistko?
“Seveda. Šlo je za razredno čistko.”
> V kakšnem smislu razredno?
“Prepričan sem, da je imelo to, kar se je dogajalo po drugi svetovni vojni, in tu mislim zlasti na dogodke, povezane s fojbami in eksodusom, politično ozadje.”
> Zakaj politično?
“Zato, ker so bile žrtve fojb predvsem kolaboracionisti, preganjali pa so v glavnem predstavnike buržoaznega družbenega reda. Ne smemo pozabiti, da je bila povojna Jugoslavija revolucionarna država. Zato vzgibi pri ravnanju s prebivalci ob meji niso bili etnični, temveč predvsem politični in razredni.”
ROBERT ŠKRLJ
Nadaljevanje pogovora preberite v petkovi prilogi 7. val.
