S Primorskimi novicami v Beli krajini

BELA KRAJINA> Bela krajina, ki je ime dobila po belih narodnih nošah, belih deblih brez in belih skalah nad reko Kolpo, je v petek Primorce sprejela zelena in sončna. Ko sta se avtobusa, eden z nagrajenci iz Istre in srednje Primorske, drugi pa iz severne Primorske, spustila iz 615 metrov visokega prelaza Vahta proti Metliki, so udeleženci izleta ob ovinkasti cesti opazovali sveže pokošene senožeti in seno, zloženo v visoke in vitke kopice, stoge. Pod brezami so jih pozdravljala polja praproti, ki so jo nekoč kosili in uporabljali za steljo. Trte pa tod rastejo vsaka ob svojem kolu, so se čudili.

Peljali so se skozi Hrast, najsevernejšo uskoško vas, ki so jo naselili pripadniki obrambe pred turškimi vpadi, in skozi Suhor, najsevernejši kraj, kjer raste tobak. Videli so uniatske cerkve grško-katoliške vere, ki so jo v te kraje prinesli begunci iz območja Srbije in Bosne, ko so bežali pred Turki in se tod naselili ter branili mejo. Kljub temu so Turki Metliko opustošili kar 17-krat, sta razložili zgovorni vodički na obeh avtobusih.

V kleti v prvem nadstropju

Med prvim postankom so si ogledali tri gotske cerkve, imenovane Tri fare, v kraju Rosalnice. Še vedno ni jasno, zakaj so vitezi templjarji v 12. stoletju cerkve postavili drugo ob drugo in jih obdali z enim obzidjem. Izletniki so si ogledali vse tri, v srednji cerkvi so zapeli Marijino pesem, v tretji pa prižgali svečke pred oltarjem Lurške Matere božje.

V parku pred cerkvami so se okrepčali nato pa je prišlo na vrsto veselje ob pokušini vin v vasi Drašiči. “Metliška črnina je najboljše vino za ženske, če ga pije moški v pravih količinah,” je s kupico v roki Primorcem nazdravil Tone Kostelec, gospodar kmetije Dolc. Po kozarčkih metliške črnine, modre frankinje ter belih sauvignona in chardonaya, ki sta - nekoliko sladka - navdušila predvsem ženski del družbe, je sledil ogled kleti - in to v prvem nadstropju. Čeprav ima tipična belokranjska hiša v pritličju klet, v nadstropju pa bivalne prostore, so na kmetiji Dolc ureditev postavili na glavo. Klet so uredili v hlajenem prvem nadstropju gospodarskega poslopja, kamor obiskovalce popeljejo kar z viličarjem, predelanim v dvigalo.

Kip Solkanca v Metliki

Vas Drašiči je znana tudi po tako imenovani soseski zidanici, ki povezuje krajane že več kot 250 let. Deluje kot nekakšna vinska banka, ki med letom članom posoja vino. Ob naslednji trgatvi mora dolžnik vrniti vino s 50-odstotnimi obrestmi. Tako soseska preživi, vino pa tudi prodajajo in z izkupičkom vzdržujejo poti, skrbijo za cerkev ali plačajo pogreb.

Po veselju ob vinski kupici so izletnikom v metliškem gradu, kjer zdaj domuje muzej, postregli še s ščepcem preteklosti. Ogledali pa so si še muzej gasilstva. V Metliki je namreč leta 1869 zaživelo prvo prostovoljno gasilsko društvo oziroma požarna bramba pri nas. Iz druščine 27 belokranjskih mož je prostovoljno gasilstvo preraslo v najbolj množično organizacijo, ki pomaga v nesrečah, saj danes po Sloveniji združuje približno 130.000 članov.

Sledil je še sprehod po Metliki in kratek počitek pri spominskem parku pred gradom, kjer stojijo kipi pomembnih Belokranjcev: pesnika Otona Župančiča, etnologa dr. Nika Županiča, kiparja Alojza Gangla, šolnika in sokolskega organizatorja Engelberta Gangla, belokranjskega partizana in narodnih herojev. Tudi tu so Primorci našli povezavo s svojimi kraji, saj je kipa Župančiča in Županiča naredil akademski kipar Zdenko Kalin iz Solkana.

Bele noše in barvne pisanice

Med potjo proti majhnemu kraju Adlešiči, so mimo oken avtobusa spet hitela pokošena polja, vzklike presenečenja pa je sprožilo gnezdo štorklje na drogu ob cesti. Čez rob gnezda sta se stezali dve glavici mladih štorkljic, so ugotovili tisti z ostrim vidom in pripomnili, da je bil že ta pogled dovolj, da so prišli na izlet.

Navdušenje pa je še nadgradil obisk obrtniške kmetije Cvitkovič v Adlešičih, kjer ročno izdelujejo laneno platno. Po žetvi lanu, sušenju in obdelavi, predenju in navijanju v klobčiče, spretna gospodinja v štirih urah tkanja na lesenih statvah naredi en meter blaga. Za tradicionalno belokranjsko žensko obleko uporabijo kar dvanajst metrov belega lanenega platna, za moško pa osem metrov. Še nešteto ur pa so nekdaj potrebovale neveste, ki so si z vezeninami krasile poročne obleke. Danes so te razstavljene v muzejih. Dekleta s kmetije Cvitkovič pa so obiskovalcem pokazala, kako okrasijo tipično belokranjsko pisanico, ko jajce porišejo s čebeljim voskom in obarvajo v rdeči in črni barvi.

Polni vtisov in že nekoliko utrujeni so se izletniki Primorskih novic ustavili še na večerji, ki jim je dala še toliko moči, da so se lahko zavrteli ob zvokih glasbe Josipa Pucerja Pina in FrankaBiloslava iz istrskega Tria šaltin.

Na poti proti domu sta vodički na obeh avtobusih podjetja Avrigo, ki je Primorskim novicam pomagalo organizirati izlet, pripravili še kviz in preverili znanje o Beli krajini. Udeleženci izleta, vsi zvesti bralci našega časopisa, pa so obljubili, da ga bodo brali še naprej.Besedilo in fotografije:HELENA RACE

V muzeju so si ogledali tudi tkanine in vezenine ter pripomočke za njihovo ročno izdelavoHelena Race

V muzeju gasilstva v Metliki razstavljajo tudi parno brizgalno iz leta 1908 Helena Race

Med sprehodom po središču Metlike Helena Race

Spretna gospodinja potrebuje štiri ure, da na lesenih statvah stke en meter lanenega platna Helena Race

Tipične belokranjske pisanice porišejo s čebeljim voskom in obarvajo z rdečo in črno barvoHelena Race

Skupinska fotografija vseh udeležencev izleta Primorskih novicHelena Race

Za glasbo sta poskrbela Josip Pucer Pino in Franko Biloslav Helena Race

V eni od cerkva v Rosalnicah so Primorci skupaj z domačim župnikom zapeli Marijino pesemHelena Race

Prižgali so svečko pred oltarjem Lurške Matere božje v eni od cerkva v RosalnicahHelena Race

Na kmetiji Dolc so bralci najprej poskusili metliško črnino in modro frankinjoHelena Race

Bo pokušnji vin je gospodinja postregla s pogačamiHelena Race

Vinogradnik Tone Kostelec je nazdravil skupaj z bralci Primorskih novic Helena Race