S SP v gorskem maratonu: “Ma je naša, Primorske novice!”
Za Podbrdom je svetovno prvenstvo v gorskem maratonu, ki je tamkajšnjemu maratonu dodal še svoj blišč. Najbrž se ne bo nikoli več zgodilo, da bodo šampioni primorskega pokalnega teka Angleži, Škoti, Rusi, Irci ...
PODBRDO> Jubilejni deseti Gorski maraton štirih občin (GM4O) je bil rekorden. Veljal ni le za državno prvenstvo, temveč tudi za svetovno prvenstvo v gorskem maratonu, zato so se tokrat na zmagovalne stopničke vzpenjali tudi gorski tekači iz držav, ki doslej v Podbrdu še niso imele svojih predstavnikov.
Slovenija je bila med petimi najuspešnejšimi državami, ki so osvojile medalje, v tej druščini so bili najboljši Angleži s štirimi medaljami, od tega dvema zlatima. Sledili so jim Škoti s prav tako štirimi medaljami (eno zlato), za tretje mesto Slovenije pa so poskrbeli svetovni prvak Mitja Kosovelj in moška ekipa.
Maraton je napisal toliko zgodb, kolikor je bilo tekačev (startalo jih je 414 iz 21 držav, na cilj jih je v časovni omejitvi osmih ur prispelo 390), veliko pa se jih je dogajalo tudi ob progi in v vrstah nadvse uspešnih organizatorjev. Baška grapa in sosedje (občine Bohinj, Cerkno, Tolmin, Železniki), našteli so približno 500 sodelujočih, vodila pa sta jih Jože Dakskobler in Janko Humar, je svoj izpit pred svetovno javnostjo opravila z odliko. Nepozabno je bilo razpoloženje v nabito polnem šotoru, ko so podeljevali medalje in nekajkrat s stoječimi ovacijami nagrajevali najboljše, tako tekmovalce kot organizatorje.
Med slovenskimi junaki maratona je bil Boris Žigon iz Ajdovščine, osvajalec bronaste medalje v kategoriji nad 60 let. “Po polovice je bilo še kar v redu, 12 kilometrov pred ciljem pa so se začeli krči, čeprav sem imel še veliko moči. Sem pa kljub temu zadovoljen, kajti to je bil moj najdaljši tek v življenju, samo pred desetimi leti sem pretekel 21 kilometrov. Pripravljal sem se stri mesece, za maraton pa sem se odločil zato, ker so mi mlajši kolegi pravili, da ne bi mogel priti niti na cilj. Zdaj bodo videli, da me ne gre podcenjevati,” se je muzal Žigon.
Na maratonu je tekla za to priložnost posebej sestavljena ekipa Primorskih novic. Brez tekmovalnih ambicij, zgolj zaradi prijateljstva in za moralno podporo prireditvi. Izolan Igor Reščič je bil zaradi zdravstvenih težav v zadnjih dneh dirko zapustiti kmalu po startu, ostali trije pa so prišli na cilj. Slovenski rekorder po številu pretečenih maratonov (121), Koprčan Željko Brljak, je povedal: “Vesel sem bil vabila PN in se zanj zahvaljujem. Ta maraton sem tekel drugič. Vse me boli, kajti gorskih tekov nisem vajen. A to ni razlog, da ne bi bil ponosen nase, bilo je super.” Tega maratona ne bo prištel k dosedanjim, kajti zanj štejejo samo tisti klasični 42-kilometrski.
Daniela Da Forno: “Tekla sem na številnih tekmah v številnih državah, a takšne izredne publike in takšnih okrepčevalnic ni nikjer!”
Italijanska šampionka Daniela Da Forno je bila - kljub temu, da že nekaj časa ne trenira več resno - najhitrejša v ekipi PN. Skupno je bila s časom 5:06:19 26. med ženskami, druga med nečlanicami državnih reprezentanc (prva je bila Marinka Lapanja iz Idrije), najhitrejša med Italijankami. Dobre volje je po teku povedala: “Tekla sem na številnih tekmah v številnih državah, a takšne izredne publike in takšnih okrepčevalnic ni nikjer! Ko sem tekla mimo, so na majici prebrali, za katero ekipo tečem, in vzkliknili: 'Ma je naša, Primorske novice!' Zadovoljna sem, kljub temu, da moj čas ni bil najboljši. Bilo je hladno in v takšnem vremenu bi morala več jesti.”
Avtor tega sestavka pa je tako rekoč službeno (a brez kilometrine) med tekom zbiral gradivo za pisanje in prišel skozi cilj - tako kot še vsakokrat v Podbrdu - navdušen nad tem, kako odprtih rok in srca so Graparji medse sprejeli tekače; od nepozabnega špalirja na startu, do zbora navijačev s harmoniko na Kalu, prebivalcev kmetije pri vznožju Porezna (Žetl) in gledalcev, ki so poznali imena tekačev in spodbujali vsakega posebej, v slovenščini, angleščini ...
Temperatura na progi se je gibala od sedem do več kot 20 stopinj, pitje in uživanje hrane sta bila zelo pomembna za preživetje. Za okrepčilo so skrbeli na 18 postajah ob progi. Na eni od njih, na Rovtu pod Durnikom, je ekipa Stanislava Cveka iz Hudajužne ponujala osem vrst hrane in kar enajst vrst pijače, ob tem pa še sol zoper pomanjkanje mineralov. Darinka Papež iz Kneže je imela prav, ko se je pohvalila: “Ponudba kot v gostilni!” V gostilni na brezpotju, 800 metrov nad morjem.
VENČESLAV JAPELJ
