S trebuhom za kruhom: iz Lucije v Stuttgart

LUCIJA, STUTTGART>Nejc Štukl, na blogerski sceni znan kot Tibor Jablonsky, ki ga pri 29 letih čaka še diploma iz vodarstva in komunalnega inženirstva, in njegova žena, diplomirana arhitektka, sta odločitev za selitev iz Slovenije sprejela bolj ali manj po sili razmer.

Žena je pred letom in pol čez noč ostala brez službe in kljub dobrim referencam, kupu oddanih prošenj in aktivnemu iskanju zaposlitve prejela samo eno vabilo na razgovor za službo. Za neki že narejen projekt pa ni prejela plačila. Nejc je delal v ribarnici, se brezplačno uvajal v različnih podjetjih in prek poznanstva poleti dobil službo v kuhinji v Portorožu. Z ženo sta odprla tudi podjetje, a se jima ni izšlo. Žena je nekega dne poslala štiri prošnje za delo v Nemčiji. Prejela je tri odgovore in eno vabilo na razgovor. Odpeljala sta se v Stuttgart, kjer so jo nemudoma hoteli zaposliti. Vendar je kot tuja državljanka - prihaja iz Srbije - najprej morala počakati na delovno in bivalno vizo. V Sloveniji je sicer že pred časom zaprosila za slovensko državljanstvo, a ga ni dobila, ker ni zaposlena v Sloveniji.

Lov na stanovanje

Zaradi negotovosti, kdaj bo žena dobila vizo - trajalo bi lahko tudi pol leta - nista mogla najeti stanovanja v Nemčiji. Ko pa je po treh mesecih viza le prispela, sta si od prijateljev sposodila dobrih 2000 evrov in si za prve tri tedne našla zatočišče pri prijateljici v Stuttgartu.

Ob prihodu nista imela nikakršnih težav z birokracijo. “Vse je bilo urejeno v 15 minutah,” pravi Nejc, ki se je prijavil na zavod za zaposlovanje. Najprej ga je čakal intenzivni tečaj nemščine. Angleščina v Nemčiji ne zadošča. “Lahko greste v Anglijo,” je stavek, s katerim odpravijo tiste, ki mislijo, da se bodo znašli z angleščino. Ko se nauči nemško, Nejc namerava sprejeti kakršnokoli delo, ki se bo ponudilo. Ko bo diplomiral, pa bo iskal službo na svojem področju.

Žena je takoj ob prihodu začela delati, po poteku šestmesečne pogodbe se ji obeta zaposlitev za nedoločen čas, Nejca pa je poleg nemščine čakala še ena zadolžitev: stanovanje. Najti stanovanje v Stuttgartu se je izkazalo za pravo avanturo. Povpraševanje je ogromno, večina stanovanj poide še isti dan. Ogleduje si jih po 50 ljudi naenkrat, agencijam je treba plačati 2,5-kratnik najemnine, lastniku pa trimesečno varščino. “Podnajemnik je v Nemčiji zelo zaščiten, težko ga je spraviti ven, zato se lastnik stanovanja dobro pozanima, komu ga odda,” je kmalu ugotovil Nejc, ki se mu cene najemnin zdijo primerljive z ljubljanskimi. Stanovanje sta z ženo po raznih prigodah uspela dobiti prek poznanstev.

“Tam, kjer se gradi”

“Smrt SCT je bila smrt gradbeništva v Sloveniji,” Nejc pravi o glavnem razlogu, zaradi katerega je veliko mladih začelo zapuščati Slovenijo. Ta zgodba je s seboj potegnila tudi ostala podjetja, ki so sodelovala z velikimi gradbinci. “Slovenija potrebuje razvojno paradigmo. Prej je bilo gradbeništvo poleg izvoza ena največjih panog v Sloveniji,” pravi Nejc, ki poudarja, da v Avstriji in Nemčiji ves čas nekaj gradijo - ali nove projekte ali pa kaj obnavljajo, na primer kulturno dediščino. “Pri nas pa vidimo, kako razpadajo hiše,” pravi. “Lahko bi posodobili vsaj železnice.”

Mladi par je priložnosti za delo iskal predvsem v Nemčiji in v Dubaju, “tam, kjer se gradi”. Pomembno je bilo tudi, da kraj ni oddaljen “več kot en let od doma”.

V Stuttgartu živi veliko mladih Slovencev, Nejc je že bil na enem od njihovih srečanj: “Skupna točka je ta, da smo skoraj vsi visoko izobraženi”. Največ je pravnikov, računalničarjev in grafičnih oblikovalcev. Za “narodni” element so bili zadolženi Atomik harmonik. “Tam so nori na tako glasbo,” je Nejc kmalu razbral kulturne značilnosti novega doma.

REKA ŠAV