Sanje v drevesu

Praznovali smo dvajseto obletnico osamosvojitve in se spraševali, kaj se je zgodilo z našimi sanjami. Sanjami, ki smo jih takrat sanjali. Imele so podobo boljšega življenja, življenja, prežetega s svobodo in večjimi možnostmi za drugačen jutri. Ne le za nas, ampak tudi za generacije, ki bodo nasledile našo dediščino.

Mnogim, premnogim se niso uresničile. Še več, iz dneva v dan dobivajo mračnejšo podobo in boleče je predvsem to, da vse te naše sanje izginjajo z obzorja. Da jih tlačimo nekam globoko v podzavest in se v vsakodnevnem boju za preživetje sprašujemo le, kje je tista meja, do katere lahko še gremo. Kje je prag naše potrpežljivosti, strpnosti ob vsem, kar se v domovini dogaja.

Preprosto ne vem.

Pravi šok - zagotovo ne samo jaz - sem doživela ob gledanju zadnje oddaje Pogledi Slovenije, ki jo je vodil Uroš Slak in jo je nacionalna televizija na svojem prvem programu neposredno prenašala s Trga republike v Ljubljani. Govorili so o življenju v Sloveniji, tukaj in zdaj. Zelo kritično (med njimi, seveda, ni bilo politikov) in z bodicami, nad katerimi bi se lahko marsikdo zamislil. Predvsem pa bi se marsikdo moral zamisliti nad rezultati ankete, ki jo je za nacionalno televizijo oziroma oddajo Pogledi Slovenije pripravila Mediana, inštitut za raziskovanje trga in medijev.

Na prvo vprašanje, ali bi se odločili za selitev v tujino, če bi tam sebi in svoji družini zagotovili boljše življenje, jih je skoraj 37 odstotkov odgovorilo pozitivno. Več kot 70 odstotkov vprašanih pa po dvajsetih letih življenja v samostojni državi ne čuti več takšne pripadnosti do nje kot leta 1991.

Med tistimi, ki bi se odločili za življenje v tujini, je pritrdilno odgovorilo, verjeli ali ne, 66 odstotkov mladih! Vsi ti mladi bi odšli takoj in kar 60 odstotkov bi jih prevzelo drugo državljanstvo. Odšel bi vsak drugi izobraženec.

Podatki, nad katerimi bi se moral marsikdo zamisliti. Pa tega ne verjamem več. Ker se mi vse bolj zdi, da vsi tisti, ki bi morali zagnati vik in krik, živijo v nekem drugem svetu, mimo nas vseh, le zase, četudi na naš račun. Da je tako, sem se mimogrede prepričala pred dnevi na eni od humanističnih fakultet ljubljanske univerze. Bil je slovesen dogodek, podelitev diplom. Slavnostni govorniki so v svojih govorih poudarjali, da so diplomanti med študijem prejeli zajetno popotnico znanja, znanja, ki jim bo odprlo vrata v boljše življenje. Da so jim vrata tako rekoč na stežaj odprta. Naj se ne bojijo, saj imajo dobro izobrazbo in tudi službe bodo dobili.

Marsikdo se je ob tem vprašal, ali prav sliši. Službe? Še najmlajši danes vedo, da jih ni. Kljub diplomi, znanju, pripravljenosti za delo. Ni jih. In sprašujem se, kam bodo šli vsi ti diplomanti, mladi, željni samostojnega življenja? Kam? Odgovor je v vetru, poje legendarni Bob Dylan. Ja, v vetru, ki piha na sever ali proti zahodu.

A ko država to dopusti, ko ostane brez svojih izobražencev, intelektualcev, možganov, marljivih delovnih rok, kaj še ostane od nje? Bore malo. In dokler bo vse naše življenje tukaj in zdaj tako prepredeno s političnimi nitmi, ki nam krojijo vsakdan, potem nam res ni več pomoči.

ZLATICA KASAL