Satira mora užaliti, udariti in je vedno proti oblasti

> Ali bi lahko humor opredelili kot kazalec stanja svobode duha določene družbe?

“Stanje svobode duha v družbi se lahko meri po tem, koliko je v skupnosti prisotna določena predispozicija za humor. Pred časom sem bral študijo z naslovom Smeh in kladivo, ki velja za nadvse dobro analizo humorja v vzhodnem bloku pred padcem berlinskega zidu in po njem. Tu gre za politični humor, za kritiko družbe vzhodnega tipa, in tu imamo popisane satiro in satirike v Rusiji, Romuniji, na Poljskem ... Avtor ugotavlja, da je humor v vsaki od teh držav drugačen. Rusi kritizirajo sistem, Poljaki bolj poudarjajo problem pomanjkanja ... Jugoslavija v tej študiji žal ni zajeta. Zanimivo pri tem je, da hujša kot je bila represija, izrazitejši je bil tudi humor, in ravno ta represija je ustvarjala absolutne bisere humorja. Če si poznal kontekst, nisi vedel, ali bi se smejal ali bi jokal.”

> Gre za svojstven preplet tragičnosti in humorja?

“Drži, a zavedati se je potrebno, da govorimo o izrazito tanki črti, po kateri je nadvse težko hoditi. Ko govorimo o stilih pisanja, je vsaj v času po drugi svetovni vojni v ospredju zopet groteska, tista veja humorja, ki združi tragičnost in komičnost z vsem monstruoznim, a vseeno lahkim in dojemljivim humorjem, ki ljudem na obraz prikliče nasmeh. Pri tragikomediji gre za težko situacijo, kako tragični junak s svojim delovanjem deluje tudi smešno.”

> Če totalni nadzor prispeva k žlahtnosti humorja, bi pričakovali, da bo satira npr. v Italiji v času vladavine medijskega mogotca Berlusconija naletela na plodna tla?

“Zmaga Berlusconija ni politična, ampak predvsem medijska. S pomočjo medijev je prevzel politično oblast. Z njimi in z drugimi komunikacijskimi sistemi zdaj nadzira tako državo kot tudi državljane. Državljane je skorajda dobesedno prikoval pred ekrane s preprostim receptom, da jim je ponudil program, ki naj bi si ga želeli. Satira je bila tradicionalno v Italiji zelo močna celo v času fašizma. Pri Berlusconiju pa se je zgodil nadvse zanimiv fenomen. Tisti, ki so satiro izvajali na oster način, tako, kot mora biti satira, so s televizije preprosto izginili. Ostali so zgolj tisti, ki nekaj povedo, sprožijo smeh, in temu smehu se smeji in ploska sama politika.”

> Kar pa ni bistvo satire?

“Po mojem osnovnem mnenju je satira v tem kontekstu zgrešena. Če govoriš kot satirik, kot dvorni norec, da je kralj nor in se kralj danes temu smeje, je to velik problem. Nobelov nagrajenec Dario Fo zelo poglobljeno razmišlja o humorju in pravi, da mora satira užaliti, udariti in je absolutno vedno proti oblasti. Prizanesti mora le kategorijam, ki so v določeni družbenopolitični situaciji potlačene. Vedno pokaže na problem in na krivce. Satira je bila od srednjega veka dalje na neki način vedno robinhudovska. Ne ponuja pa rešitve, v dejanju ni nikoli revolucionarna.”

> Kakšno je stanje satire v Sloveniji?

“Osnovni problem je že v tem, da je v Sloveniji premalo ljudi, ki se s tem ukvarjajo. Zakaj jih je premalo, ne vem. Mislim pa, da satire v Sloveniji primanjkuje zaradi raznih zadržkov. Če imaš zadržke in samocenzuro v sebi, se z njo ne moreš ukvarjati. Če se bojiš, kaj bodo rekli, je to smrt za satiro.”

> Smo nagnjeni k tovrstnim zadržkom?

“Prav gotovo. Večkrat me vabijo na nastope in takrat jim takoj povem, kaj lahko od mene pričakujejo. Če mi svetujejo, naj ne udarjam po politiki, gospodarstvu, Cerkvi, jih vprašam, kaj mi pa potem sploh še ostane.”

> Torej bi se morali v tem primeru šaliti na račun tujcev, npr. Bosancev?

“Drži, najbolj preprosto je, da se vse skupaj spravi na Mujota. Mujo, tujec, je še vedno v Sloveniji grešni kozel za vsako stvar. Tudi iz tipičnih pokrajinskih hib se Slovenci radi norčujejo: Štajerc se smeji Ljubljančanu, Gorenjec Primorcu ... Gre le za to, da nisem jaz osmešen. Gre za izrazito pomanjkanje samokritičnosti in samoironije.”

> Kako pa vam povejo, da se izogibajte šalam na račun politikov?

“Najslabše je tedaj, ko mi rečejo, da če že moram govorili o politiki, potem naj pazim in upoštevam ene in druge, naj uravnotežim nastop. To je za satiro smrt. Ne moreš nastopiti kot satirik in ne biti opredeljen. S satiro poveš svoje politično ali pa tudi svetovnonazorsko stališče in pri tem moraš biti jasen - jaz sem na tej strani.”

> Nekje ste izjavili, da Borut Pahor še premore nekaj malega smisla humorja za razliko od Janeza Janše, ki pa sploh nima smisla za humor in se ga zaradi tega celo nekoliko bojite?

“Pahor ima vedno manj smisla za humor, ker se mu vodenje podira od zunaj in znotraj. Janšo pa bi označil kot izredno 'zapetega' človeka, kot nekoga, ki za vogalom stalno vidi sovražnika. Gre za klasično prežo, značilno za komunistični režim. Te drže se je Janša najverjetneje navzel kot bivši komunist. Pri njem je problem ta blazna udbovska obsedenost z notranjim sovražnikom, zato ne premore niti kančka humorja. Takih ljudi, ki nimajo niti najmanjšega smisla za humor, se enostavno bojim. Hvala bogu jih je malo. Če ti ljudje ne vedo, kaj je humor, potem ne vedo niti, kaj je bolečina. Njihova značilnost je monolitsko gledanje na svet, svet, ki ima po njihovem mnenju le eno barvo.”

> Kateri so, po vašem mnenju, pomembni slovenski satiriki?

“V Sloveniji je bilo vedno zelo malo satirikov. Slovensko gledališče se je rodilo v znamenju komedije. Če zanemarimo Škofjeloški pasijon, kjer je šlo za izključno ljudski teater, se meščansko gledališče rodi z Linhartom, ki na pameten način preuredi Figara v našega Matička. Naše gledališče se rodi v soncu in potem to sonce mrkne vse do dobe čitalnic, ko se pojavijo skeči in burke, ki so v glavnem namenjeni zabavi zaradi zabave same. Kot velikana satire in poznavalca slovenske duše je potrebno omeniti Ivana Cankarja v začetku 20. stoletja. Njegov smeh je trpek in grenak, a vendar obvlada kategorijo humorja prav skozi kategorijo satire in groteske. Nato pridemo do Butalcev, Ježka in kaj hitro opravimo z imeni slovenskih satirikov.”

> Pomanjkanje, ki je prisotno še dandanes?

“Problem je v tem, da je komedija v večini državnih sistemov, ministrstev za kulturo ipd. strašno slabo zapisana in nezaželena. Na AGRFT sem sam sicer diplomiral iz komedije, toda to, da nekdo diplomira iz komedije, je tam velika redkost. Gremo se velike projekte, pri katerih povečini sploh ne veš več, kaj gledaš, da bi se pa lotili komedije študijsko, ja, to je pa velika redkost. Na prste ene roke lahko naštejemo ljudi, ki sploh znajo pisati humorno. To, kar je naredil TV Poper in kar danes dela Sašo Hribar, je velika redkost.”

> Se Slovenci znamo smejati?

“Psihoanalitiki bi se v povezavi s humorjem morali zelo dobro poglobiti v problem našega naroda. Če, na primer, na kakšnem nastopu povem kakšen štos, se ljudje ponavadi gledajo med sabo in ne vedo, ali bi se režali ali ne, in če slučajno sedi med publiko kdo zelo znan ali pa kdo na visokem položaju, so vsi pogledi usmerjeni k njemu. Če se smeje on, se smeje tudi narod. To je zelo žalostno.”

> Satirične oddaje na javni RTV so običajno izven najbolj gledanih terminov. Poleg tega gledalec praktično nikoli ne ve, kateri dan in katero uro bodo na sporedu, kljub dejstvu, da njihova gledanost ni zanemarljiva?

“Ter jih za povrh še 'skinejo'. Televizija je razumljena kot vrhunec medijskega informiranja in o določenih temah se na televiziji pač ne bo govorilo. Dovoljeno je le v gledališču, kjer se vse zgodi pred tristo, štiristo obiskovalci. V čem je problem? Če bi na televiziji izjavili, da je nek politik idiot, bi to videlo dva milijona ljudi, in ker televizijo nadzirajo politične in gospodarske elite, je igra tu jasna. Prave satire na TV ne bodo nikoli dovolili.”

> Nikoli, celo zdaj ne, ko je demokracija?

“Nikoli. TV Popra, takega, kot je bil ali hujšega, na TV ne bo nikoli več. Prav gotovo ne za časa mojega življenja. Zakaj ne? Preprosto zato, ker so na TV uredniki in drugi zaposleni prestrašeni in se sprašujejo, kaj se bo zgodilo, kaj bo rekla koalicija, kaj bo rekla opozicija, Cerkev … Tam se bojijo lastne sence.”

> Trdite, da je nadzor na TV še vedno močan?

“Pri tem se ni spremenilo nič. Na oblast pridejo eni, in je na sporedu cela vrsta serij proti komunizmu, potem pridejo drugi, umaknejo stare oddaje in jih nadomestijo oddaje druge vrste. Ko bodo na oblast spet prišli prvi, bomo spet po cele dneve gledali 'kosti'. To je otroški vrtec demokracije, v kateri hoče vsakdo imeti svoje igračke.”

> Satirične oddaje pa nobeni politični opciji niso pri srcu?

“Naš medijski prostor je tako spolitiziran, da enostavno ne dovoljuje satiričnih oddaj. Ne prenese kritike na račun družbe, politike, gospodarstva …”

> Kako pa je bilo v preteklosti?

“Predstavniki TV Slovenije so si že pred leti v Trstu ogledali predstavo Zeleni potni list. Ta igra je na zahtevo njihovih redaktorjev doživljala toliko predelav, da se jih niti ne spominjam več. Zanje je bilo vse prehudo. Spominjam se, da se v igri poročita zamejski Slovenec in Italijanka. Kot znamenje bratstva med narodi je prišel papež Woytila, da bi ju poročil. Takrat na TV to ni bilo zaželeno. Umaknili smo se in igre niso posneli. To je bilo moje prvo soočenje s tovrstno slovensko miselnostjo v Jugoslaviji, ki se vse do danes ni spremenila.”

> … in ki satiri praktično niti ne dovoli obstoja?

“Nekoč sem naredil parodijo na Prešernovo Vrbo. Naslednji dan sem dobil okrog osemdeset pisem iz Vrbe, češ da smo 'zasrali'. V tej državi je vedno neka skupina užaljena. Če narediš zdravnika, ki je malo nor, bom naslednji dan gotovo prejel pisanje iz npr. združenja Fides, da sem 'zajebal'.”

> O TV Slovenija nimate najboljšega mnenja, mar ne?

“Televizija dela največjo napako, ko se ozira na vsako posamično skupino in želi biti dopadljiva vsem. To je povsem zgrešeno. Nikoli ne boš všeč vsem. Enostavno moraš zavzeti določeno stališče. To, kar pravijo, da je TV servis vseh, je larifari. Taka televizija, kot je, ni všeč nobenemu.”

> Satirik danes v Sloveniji očitno nima možnosti, da bi uspel ...

“Absolutno. Sam se s satiro ukvarjam v gledališču, in to je vse.”

> Zaradi napovedane gradnje spornega plinskega terminala v Tržaškem zalivu je aktualna tudi vaša igra Poslednji termina(l)tor?

“Politika Italije do Slovencev v zamejstvu mi je kristalno jasna. Vseskozi so nas želeli izbrisati.”

> Še vedno?

“Prav gotovo. Kaže se na več ravneh. Madžarski sindrom, ki je aktualen v zadnjem času, je italijanski politiki zelo blizu več desetletij. Vseskozi se pojavljajo težnje po združitvi slovenskih šol, kar je iz ekonomskega vidika še lahko upravičeno, a za Slovence v Italiji pomeni velik udarec. Italijane tudi zelo mika ukinitev slovenskih medijev. To želijo opravičiti z njihovo domnevno nerentabilnostjo. Moti jih vse, kar je slovanskega.”

> In vaš Termina(l)tor?

“Termina(l)tor na nedolžen način govori o kupoprodaji, ki se zgodi v škodo slovenske manjšine v Italiji. Italijani skušajo zgraditi in tudi zgradijo terminal. Slovenija te zadeve blokira, se postavi na stališče slovenske manjšine in od Italije zahteva, naj prisluhne zahtevam manjšine, sicer gradnje ne bo podprla. To je ta zanimiva kupoprodaja. Italijani obljubijo, da bodo vse zahteve uresničili in pripravljajo ustrezne zakone, ki na papirju 'štimajo', de facto pa ne 'štima' nič. Slovenija verjame Italijanom, privoli v gradnjo terminala, čeprav terminal tako ali tako že stoji, je tik pred otvoritvijo. Italija pa na koncu manjšini ne da praktično ničesar.”

> Verjetno je poseben element pri vašem delu problem avtocenzure.

“Kot rojen Tržačan, ki je do leta 1976 aktivno živel v Trstu, sem doživljal slovenski narod skozi manjšino. V zamejstvu smo takrat imeli centralno zamejsko organizacijo SKGZ, ki je bila politično leva, projugoslovanska. Ker smo bili levičarji in je bila ta organizacija 'naša', jih je bilo potrebno 'ujčkati'. Kritika je bila dovoljena le od znotraj. To je ta partijski mehanizem, da si vse povemo na kongresu, da se umazanega perila ne pere zunaj. V čast si štejem, da sem to presegel, da sva bila skupaj s Sergejem Verčem prva, ki sva skozi satirično politiko razbijala tabuje SKGZ, partizanstva, levice ... Delala sva na Radiu Trst A in sva morala marsikdaj marsikaj spreminjati, bila sva cenzurirana, imela sva nekaj tožb celo s strani italijanskih oblasti, tržaške nadškofije …, a so vse pogorele. Avtocenzure, ki je vtepena v glavo v času vzgoje, se je težko rešiti. Celo danes, ko pišem, se vprašam, ali je prav, da rečem to in to. Tega se še danes nisem znebil.”

> Si kdaj rečete, da se s humorjem, satiro ne boste več ukvarjali?

“Vsak dan vsaj šestnajstkrat. Potem razmislim in si rečem, da to pač znam in da bom to delal tudi naprej.”

ROBI ŠABEC

Gojmir Lešnjak Gojc in Boris Kobal v igri Poslednji termina(l)torMaja Pertič Gombač