Še o “križarki”, ki ni ladja za turiste

Ministri in njihovi vsevedni birokrati, ujeti v suha določila nepopolnih zakonov - tako nekoč kot danes - mu niso pritrdili, da smo pomorski narod. Rekli so, da smo celinsko ljudstvo, zaobljubljeno industriji, ki živi od njiv, vzrejenih koz in krav, od gozdnih sadežev in opojnih vinogradniških sladkosti, ne od morja in njegovih blagodarov. Zato mu, Pahorju, niso dodelili dosti, kaj šele dovolj nekdanjih dinarjev za raziskave zgodovine slovenskega pomorstva.

Vem, predrage bralke in bralci, da se čudite, zakaj tako nazaj zazrt uvod za nov razmislek o imenu križarka za ladjo, ki prevaža turistične petičneže in jih razvaja s svojimi razkošnimi kabinami, igrišči, bazeni in zabavišči, kakršnih še bog ne daje na program za zveste vernike, zveličane v nebesih. Odgovor je preprost: tak uvod je vzniknil iz zadovoljstva, ker sem na prvi in edini zapis, namenjen besedi iz pomorstva, prejel toliko odzivov od bralcev kot na nobenega doslej. Te dni ste se mi številni oglasili in potrdili, da križarka ni najboljši izraz za veliko ladjo, namenjeno prevažanju turistov.

S tem ste pokazali ne le dober jezikovni čut, ki ga imate vsi, ki mi kaj zapišete, ampak tudi, da je imel dr. Miroslav Pahor prav, ko se je zaklinjal, da smo res pomorski narod. To je dokazoval predvsem z našimi pomorskimi uspehi: ne le z drevakom, čupo, starim čolnom naših prednikov v Nabrežini in v krajih ob tržaškem morju, ampak predvsem z našimi visokimi smrekovimi jambori za ladje, hrastovimi ladijskimi kobilicami, z naravno v krivo raščenim ladjedelskim lesom, z našim konopljenim in lanenim ladijskim vrvovjem, predvsem pa z našimi številnimi mornarji, pomorščaki, mornariškimi oficirji, ladjedelci in ladjarji, ki so delovali v pomorskem gospodarstvu.

Najbolj so pomorsko naravnane misli Maksa Poljanška iz Vinjol pri Portorožu, ki je po poklicu pomorščak, pa tudi na kopnem je po svetu delal v pomorski stroki. S svojimi mislimi in ugotovitvami nadaljuje tisto, kar smo o “križarki” zapisali prejšnji teden:

“Ker sem iz pomorske stroke, tudi mene moti uporaba besede 'križarka' za potniško ladjo, zato mi je bil všeč vaš članek, čeprav se niste omejili na določen izraz, ampak ste ponudili le alternativna poimenovanja za potniško 'križarko'.

Najprej bi pojasnil, da so bojne ladje (angl. battleships) le ena vrsta vojnih ladij, med katere spada tudi križarka. Bojne ladje so bile zelo velike (nad 45.000 ton) in opremljene z najtežjo oborožitvijo, medtem ko so bile križarke manjše, bolj okretne in veliko hitrejše. Pri današnji tehnologiji so bojne ladje le še muzejski primerki.

Za potniško ladjo, namenjeno turističnemu križarjenju, res ni moč narediti novega samostalnika iz glagola križariti; pa tudi iz dveh delov, kot je sestavljena angleška beseda cruiseship (po naše križaritiladja), zanjo nimamo pravega izraza.

Mislim, da bi se v slovenščini morali držati kar imena 'potniška ladja', ker je prvotni namen teh ladij prevoz potnikov. Ali pa bi morali uporabljati ime 'izletniška ladja', s čimer bi izrazili osnovni namen take ladje. Vsekakor novinarska uporaba besede 'križarka' za potniško ladjo kaže na pomanjkanje pomorskega duha v slovenskem jeziku.”

Po sodbi Miroslava Pahorja smo Slovenci star pomorski narod ne samo v dejanjih, ampak tudi s svojimi vodoplovnimi napravami:

> Beseda ladja, ki katere so narejene mnoge izpeljanke, nam je tako kot vsem slovanskim narodom poznana že iz praslovanščine, pravzaprav iz indoevropščine, kjer se je glasila *oldih (ki preide v ladi) in je pomenila v les izdolbeno korito.

> Njen manjši bratec čoln, ki premore mnogo izpeljank - kot so čolnič, čolnar, čolnarjenje, čolniček (tkalski) - je tudi doma pri vseh slovanskih narodih, kar pomeni, da so se gotovo v njem prevažali po vodi. Znan je bil pa tudi Indoevropejcem, ki so mu rekli *kel (v praslovanščini preide to v čel in čol), kar je pomenilo sekati ali posekano drevesno deblo, v katero so izdolbli čupo ali drevak.

> Samosvoj razvoj je doživel brod: tako so sprva označevali plitvo mesto v reki, kjer se je dalo priti na nasprotni breg z bredenjem ali brodenjem do pasa; o tem pričajo krajevna imena, kot sta npr. Slavonski in Bosanski Brod. Prenos besede brod na plovilo, s katerim so si ljudje pomagali, da so suhih nog prišli čez vodo, je bil samoumeven, o čemer pričata shr. brod v pomenu ladja in slovenski zastareli parobrod v pomenu parnik.

> Te tri besede nam zvenijo po slovensko, le brod nekoliko staroslovensko. Četrta, barka, pa ni slovanska po izvoru. Privzeli smo jo od Rimljanov. Njihova barica (izg. barika) ali barca je doma pri Egipčanih, ki so majhni ladji rekli bari, t. j. čoln, morda drevak.

Ker je naš jezik zmožen poimenovati domala vse, bi bilo mogoče po naše “predelati” tudi “cruiseship”, ki pomeni “ladjo za križarjenje”, medtem ko križarki Angleži pravijo cruiser. To se da storiti po zgledu nekdanjega sestavljanja besed z velelnikom, kot se kaže v besedah kažipot ali slačipunca ali (priimek) Gazivoda ali cvilimožek. Torej nekako takole: križariladja. A vprašanje je, kako bi se to obneslo v živi rabi, ker taka pot do novih besed ni več živa.

Zdaj pa res z Minuto na dopust! Zahvaljujem se vam za jezikovna vprašanja in predloge, drage bralke in bralci, še posebej Maksu Poljanšku, ki nam je zaželel: “Lep pozdrav in ostanite te dni v senci!” JOŽE HOČEVAR