“Še vedno se gremo partizane in domobrance”

> So se tudi za Slovence v Italiji pred 20 leti s plebiscitom za samostojno Slovenijo uresničile stoletne sanje? Kako iz sedanjega zornega kota gledate na tedanje dogodke?

“Za nas, ki nismo bili naklonjeni komunističnemu režimu, predstavlja osamosvojitev Slovenije uresničenje sanj. Ne bom pozabil, kako so pokojnega Franca Jezo zasmehovali, ko je za brisalce slovenskih avtomobilov v Trstu zatikal lepake za samostojno Slovenijo. Dolga leta nismo verjeli, da bi se lahko to uresničilo, kajti Evropa je bila videti nespremenljiva. Ko se vendarle uresničijo sanje, je to velik dogodek. Vzbuja velika pričakovanja. Po 20 letih sem do neke mere razočaran. Prvotna pričakovanja so se sicer v določeni meri uresničila, saj je Slovenija suverena država. Tudi mi, ki živimo zunaj njenih meja, imamo zdaj za sabo državo slovenskega naroda. V tem, kar se danes dogaja, pa vidim poskus vrnitve v preteklost, poskus dokazovanja, da je bilo prej vse dobro in da se je potrebno vrniti na stare vrednote. Vendar pa te stare vrednote niso utemeljene na človekovih pravicah.”

> Dogodki pred dvajsetimi leti so potekali z bliskovito hitrostjo. Evropska politika ni bila pripravljena na razpad Jugoslavije. Kako so se na osamosvojitev Slovenije odzvali v Italiji? Kako v slovenski manjšini?

“Kar zadeva italijansko politiko, ne vem. Leta 1988 sem bil izvoljen za deželnega poslanca v Furlaniji-Julijski krajini. Oktobra ali novembra smo se poslanci srečali v Vidmu. Spominjam se: bil je hladen jesenski večer. Pristopil sem k tedanjemu predsedniku deželne vlade, zdaj že pokojnemu Adrianu Biasuttiju, in ga vprašal, če ve, kaj bo z italijanskim konzulatom v Sloveniji, katerega odprtje je zamujalo. Pogledal me je in mi dejal: 'Veš, zdi se mi, da bomo v Sloveniji morali odpreti kar veleposlaništvo.' Dve leti prej so v Italiji očitno imeli informacije, da Jugoslavija, takšna, kakršna je bila, ne bo preživela. Če pa govorimo o slovenski skupnosti v Italiji, pa bi bilo pretirano trditi, da smo vsi vedeli, kaj se bo zgodilo. Upali smo, da bo prišlo do demokratičnih sprememb v tedanji Jugoslaviji. Potem so nas dogodki prehiteli. V ilustracijo tega, kako malo so zamejci verjeli, da bo prišlo do sprememb, naj navedem samo en dogodek. Januarja 1989 je bil v Cankarjevem domu ustanovni zbor Slovenske demokratične zveze. Na zbor smo prišli tudi iz zamejstva - točno trije: Boris Pahor, sedaj že pokojni Darko Bratina, ki ni sodil na desnico, bil je v tedaj spreminjajoči se komunistični partiji, in jaz. Ni nas bilo sto ali tisoč. Kar pomeni, da je obstajala določena zadržanost. Slovenska skupnost in ves nekomunistični tabor sta spremembe podpirala, ne pa tudi levica, prav tako ne SKGZ. In to je njena huda napaka. Na svoj občni zbor so povabili samo predstavnike slovenske levice. To je bila iskrica, ki je prižgala nelagodje in spore v slovenski manjšini. V slovenski manjšini je bilo tudi veliko takih, ki niso bili naklonjeni razpadu Jugoslavije, in so vsevprek napadali, tudi zvezo borcev, ker je pristala na osamosvojitev Slovenije.”

> V tem obdobju je v slovenski manjšini prišlo do velikih sprememb, v gospodarstvu, na primer. Najbolj odmeven je bil propad Tržaške kreditne banke ...

“Prepričan sem, da je bil zlom Tržaške kreditne banke dogovorjen, tako ali drugače.”

> Dogovorjen? Sta se zanj dogovorili Italija in Slovenija?

“Če bi Italija hotela rešiti banko, bi jo, tako kot je rešila marsikatero drugo. Ne zagovarjam vodstva, saj je banko slabo vodilo. Potencialnim sogovornikom ni dajalo na voljo vseh informacij, da bi banko pomagali rešiti. To mi je potrdil zelo visok predstavnik tedanje Drnovškove vlade. Če beremo spomine Nika Kavčiča, bomo ugotovili, kako je ta banka nastala, s kakšnim denarjem je nastalo slovensko gospodarstvo v zamejstvu. Dejstvo je, da je Italija to dopuščala na podlagi Londonskega memoranduma in zaradi mednarodnih ravnovesij. Potem pa je prišel trenutek, ko je bilo potrebno poravnati stare račune. Ne smemo pozabiti, da je TKB razpadla, ko je bila v Italiji na oblasti leva sredina, v Sloveniji pa je bil predsednik vlade dr. Drnovšek, finančni minister pa Mitja Gaspari. Če bi Slovenija hotela, da se banka obdrži, bi to dosegla, tako ali drugače. Očitno so hoteli TKB odpraviti. Nekateri za to krivijo Slovensko skupnost, drugi Lojzeta Peterleta, jaz pa mislim, da so bili dogovorjeni na visoki ravni. Guverner Banke d'Italia je bil Ciampi, ki je kasneje postal predsednik vlade in republike. Ne kot predsednik vlade ne kot predsednik republike do Slovencev ni kazal posebne naklonjenosti, obujal je stari nacionalizem. Na te okoliščine ne smemo pozabiti.”

> Do sprememb je prišlo tudi na politični ravni. Razpadla je KPI, za katero so Slovenci v velikem številu volili ...

“Slovenci v Italiji so italijanski državljani, vključujejo se v italijansko politiko. Že v obdobju, ko je tržaški župan postal Riccardo Illy in smo Prodija izvolili za predsednika vlade, kasneje pa Illyja za predsednika dežele, se je politično organizirana manjšina opredelila za isto politično opcijo. Slovenci smo se opredelili za levo sredino. Tudi Slovenska skupnost. Vendar pa smo ostali navznoter sprti, razdeljeni. Še vedno se gremo partizane in domobrance, kot smo se šli do leta 1990, čeprav vsi volimo za isto opcijo. To se mi zdi politični nesmisel.”

> Zakaj Slovenci ne glasujejo za Berlusconija ali za Bossija?

“Slovenci v Italiji glasujejo tudi za Berlusconija in Bossija, vendar ne tisti, ki so družbeno in politično angažirani. Zakaj ti ne glasujejo zanje? Zato, ker ta opcija še zmeraj vključuje nekdanje fašiste, kar nas, kljub vsem razlikam, še vedno združuje. Slovenci v Italiji glasujemo za isto levosredinsko opcijo, ker je na drugi strani hudič. Če na drugi strani ne bi bilo hudiča, bi se tudi mi razdelili. Kajti znotraj smo še vedno zelo razdvojeni in razdeljeni, morda celo bolj kot Italijani.”

> Kako ocenjujete odnos slovenske države do Slovencev v Italiji? Včasih se je govorilo o enotnem kulturnem prostoru, zdaj pa se zdi, da se kljub padcu meje razdalje večajo ...

“Slovenija ni imela nikoli nobene strategije do manjšine. Slovenska država ni nikoli vedela, kaj naj počne s slovensko manjšino. Do leta 1990 je bil levi del slovenske manjšine v funkciji komunističnega režima. Prejemal je velika sredstva in imel tudi politično podporo matične domovine. Tedaj je bil levi del slovenske manjšine 'naš zastopnik'. Z grdo besedo - 'peta kolona' ali nekaj podobnega. Drži tudi to, da nekateri niso bili vključeni v ta mehanizem, da so razmišljali s svojo glavo. Po letu 1990 se je to spremenilo. Financiranje se je razporedilo po načelu fifty-fifty. Vsak tabor je dobil pol. Tako slovenska manjšina sredstva, ki prihajajo iz Slovenije, razdeljuje po političnem ključu. Znotraj vsakega tabora določajo prioritete, kar ima za manjšino negativne posledice. Našim ljudem ne ponujamo nič novega. Radi poudarjamo, da nas je Slovencev v Italiji najmanj 50.000 in da je v naše organizacije aktivno vključenih 10.000 ljudi. Vsa sredstva, ki v manjšino prihajajo iz Italije in Slovenije, namenjamo organizacijam, v katerih je aktivnih teh 10.000 ljudi. Kaj pa naredimo za ostalih 40.000 Slovencev? Kaj naredimo, da bi promovirali slovenski jezik, slovensko kulturo na širšem območju? Za to naredimo zelo malo. Upam si celo trditi, da nekatere organizacije italijanske civilne družbe naredijo več kot mi sami.”

> Ali slovenska država naredi dovolj za Slovence v Italiji?

“Slovenska manjšina v Italiji je za Republiko Slovenijo samo proračunsko vprašanje. Nikoli ni bilo nobene strategije, kaj naj Slovenija počne s to manjšino in z ozemljem, na katerem živi. V času, ko sem bil še novinar v Rimu, sem se pogovarjal z zdaj že pokojnim profesorjem Ungarijem, enim od snovalcev mednarodnega sodišča v Haagu in političnim svetovalcem tedanjega predsednika italijanske vlade. Dejal mi je, da je Italija v drugi svetovni vojni izgubila veliko ozemlja. Odgovoril sem mu, da je to res, da so istrska obalna mesta bila nedvomno italijanska. A ne, mi je dejal, imeli smo tudi Postojno, pa Snežnik. Veste, gospod profesor, sem mu odgovoril, to, o čemer govorite, ni bilo nikoli italijansko etnično ozemlje, temveč slovensko. In mi je odgovoril: imate prav, toda meje ne smeš nikoli braniti tam, kjer je tvoja narodnostna meja, braniti jo moraš nekoliko dlje. Razmišljanje, ki bi izhajalo iz takšne logike, ni v Ljubljani nikoli prodrlo. Saj je ob meji veliko pobud za sodelovanje, vendar zanje poskrbijo ljudje sami, za tem ni nikoli kake politike, strategije. Edini, ki je poskušal izpeljati nekaj podobnega, je bil Janša, ko je bil še predsednik vlade. Ustanovil je svet za Slovence v zamejstvu. To je bil poskus, ki pa je precej klavrno propadel. Torej ni nobene strategije. Ta strategija ne bi bila naloga enega urada ali enega ministra, to bi morala biti strategija države, vlade. Jaz mislim, da je to velika pomanjkljivost.”

> Kaj menite o predlogu povezovanja vseh Slovencev v Italiji v skupni organizaciji?

“Če bi vprašali Slovence v Italiji, bi odločno odgovorili, da so za skupno organizacijo, da se je treba dogovoriti. Ko pa se začneš resno pogovarjati, pa ugotoviš, da imata obe strani figo v žepu. Stališča med Slovenci v Italiji in Slovenci na Koroškem so diametralno nasprotna. V Italiji se SKGZ, torej levi tabor, zavzema za demokratične volitve, na katerih bi vsi volili skupno zastopstvo. Na Koroškem pa se za demokratične volitve v manjšini zavzema Narodni svet koroških Slovencev, torej desni tabor. Zakaj ta razlika? Zato, ker ima na Koroškem večino desni tabor, v Italiji pa levi tabor. Zato do dogovora nikakor ne more priti. Mislim, da bi morali stvari reševati drugače. Potrebujemo dve stvari: v Sloveniji politiko, ki ne bo ločevala prijateljev in sovražnikov v manjšini. Take politike od leta 1990 pa do danes še ni bilo. V zamejstvu pa potrebujemo nove, mlade ljudi. Na vodstvenih položajih je zelo malo mladih. Ne smemo se bati zapreti tudi kakšne ustanove, če ugotovimo, da je neučinkovita. Vedno sem bil za to, da preverjamo učinkovitost porabljenih sredstev. Knjiga je učinkovita, če jo prebere veliko ljudi, ne pa, če je na zunaj lepa in leži v vseh izložbah.”

ROBERT ŠKRLJ