Še zadnji sprehod skozi koncerte lanskega leta
Minulo koncertno leto je bogato obrodilo. Objavljamo najslikovitejše odkruške zapisov o bližnjih nastopih tujih glasbenikov. Pa da ne bo pomote: k čaščenju tujega nas ni privedlo pomanjkanje narodne zavesti, marveč bonton, plemenitost, taka šara.
> Depeche Mode, Zagreb, 14. februar: “Če si lahko privoščimo nekaj patetike, naj o koncertu elektro-rockerjev Depeche Mode, ki so v zagrebški Areni nastopili na valentinovo, zapišemo, da se je v dvorani pretakala ena sama ljubezen. Z odra jo je vsrkavalo občinstvo in jo potem uročeno vračalo bendu. Brezpogojno.”
> Chris Rea, Ljubljana, 22. februar: “Rea poleg vokala še kako obvladuje tudi svojo zaveznico kitaro, s katero poplesuje, jo pestuje, jo po odru sprehaja v nekakšnem 'moonwalk' koraku in z njo nagovarja občinstvo. Iz nje s posebno bottle neck tehniko izvablja otožne, tople in skorajda mehke glasove, takoj zatem pa peklensko ostre in odsekane.”
> Editors, Gradec, 19. april: “Četverica glasbenikov, ki je svojo pot začela leta 2002 v Birminghamu, je postregla z uspešnicami z vseh treh plošč, med katerimi je težko izpostaviti vrhunce, saj je množica odlično sprejela tako starejše hite (An End Has a Start, Bullets, Munich, Bones) kot skladbe z novega albuma. Med najbolj udarnimi sta prav gotovo Bricks and Mortar ter Papillon, ki osvajata svetovne lestvice, na koncertu pa so ju odigrali v norem dodatku.”
> Gil Scott-Heron, Krmin, 6. maj: “Legendarni zagovornik črnske kulture in 'oče rapa' je v ganljivem dveurnem nastopu potrdil izjavo Nobelove nagrajenke za literaturo Toni Morrison, da temnopolte Američane ohranja, zdravi in krepi prenos življenjskih izkušenj v umetnost, še zlasti v glasbo.”
> Skunk Anansie, Ljubljana, 27. maj: “Skunk Anansie so na oder prišli nekaj minut po prvi uri zjutraj in do zadnje sekunde poldrugo uro trajajočega nastopa občinstvo navduševali z energijo, iskrenostjo, izvirnostjo in profesionalnostjo ter seveda z glasbo - z največjimi uspešnicami (od Charlie Big Patatoe do Secretly) in novimi, nič manj udarnimi skladbami, ki jih je občinstvo sprejelo z navdušenjem.”
> Bob Dylan, Zagreb, 7. junij, Ljubljana, 13. junij: “Razočaran bo, kdor se danes nadeja slišati akustične zimzelene himne, kakor so zvenele v rosnih šestdesetih, navdušenje pa bo dvigovalo pete onemu, ki razume in čuti, da Dylan svojim klasikam ne pusti okameneti v negibne sohe, marveč jih vseskozi gnete, jim večer za večerom vliva novega življenja, tako z butajočimi električnimi aranžmaji in radikalnim preoblikovanjem melodij kakor z raskavim, čedalje bolj disharmoničnim glasom.”
> Billy Idol, Ljubljana, 24. junij: “Drznost je ohranil v obrazni mimiki, ki je še vedno izzivalna, ostalo pa je le dobro izpeljani konformizem in preverjen izbor uspešnic, ki smo jih na naših tleh morda res slišali z nekaj desetletji zamika od njihovega osvajanja lestvic, a Idol je z odlično interpretacijo čas pravzaprav zavrtel nazaj in ubrano poplesavanje tribun in parterja ni bilo nič manj iskreno, kot bi bilo sredi osemdesetih.”
> GOTAN PROJECT, Ljubljana, 27. junij: “Koncert, ob katerem je bilo nemogoče ostati negiben, je prepričal tudi tiste z najbolj visoko dvignjeno obrvjo. Tiste, ki mojstrom elektro tanga ne morejo odpustiti, da so svojo skladbo prodali v reklamo za prašek, s katerim v pomivalnem stroju posodo popeljete do najbolj bleščečega sijaja ...”
> Leonard Cohen, Zagreb, 25. julij, Ljubljana, 12. oktober: “Ganljivo je bilo zreti v žareče obraze, naskrivaj prisluhniti vtisom vzhičenosti, ki so si jih med vandranjem domov brbotaje izmenjavali prijatelji, znanci in dotlejšnji neznanci, pobrateni na kulturnem dogodku leta. Prav ima, bard Cohen: na svetu, prepolnem kaosa in trpljenja, je blagoslovljen, kdor doživi kaj takega.”
> Patti Smith, Gradež, 3. avgust: “Ob uvodu v My Blakean Year - navdihnil jo je predromantik William Blake - se je zastrmela v vse bolj divje nebo in med brenkanjem svečano deklamirala: 'O, strele na nebu, kako čudovite ste! Ampak rotim vas: počakajte vsaj še malo. In potem vas bomo slavili.' Z morja je pihalo vse bolj mrzlo, poslušalci pa so bili čedalje bolj razgreti.”
> Placebo, Codroipo, 3. september: “Svetloba, ki predvsem z žarki upanja iz besedil sije z zadnje plošče, je - sledi povsem subjektivna zaznava - obsijala tudi ostale skladbe. Kot da bi že druga, ritmična Ashtray Heart, in še veliko bolj optimistično zveneča Bright Lights zorni kot dojemanja britanske zasedbe preusmerila v vtis povsem vedro, energične mešanice alternativnega, ponekod glamuroznega rocka z elektronskimi prebliski.”
> Grinderman, Ljubljana, 9. oktober: “Četverica je v uri in pol nanizala šestnajst pesmi, ki sta jim čvrstega ritma vlivala umirjeni basist Martyn Casey in živahnejši bobnar Jim Sclavunos, na njunih temeljih pa sta se z verige spustila duhovno sorodna Cave in Warren Ellis: prvi je lomastil po odru, se pustil otipavati spodaj skakajočim, jim pod nos molil mikrofon, za seboj silovito vlekel kablovje, ki so ga morali urno odmotavati prešvicani odrski delavci, medtem ko je kosmati multiinstrumentalist Ellis na svojem koščku odra uganjal šamanstvo, nadzorovani kaos plemenitil s filigranskimi detajli.”
> Jerry Lee Lewis, Gradec, 28. oktober: “Previdno je umaknil stojalo z mikrofonom. Se oprl na glasbilo. Se dvignil, stol brcnil stran, stoje napadel tipke, se gibko okrenil, jim zadnji udarec primazal z zadnjico, pokimal vreščečim v slovo in z zadovoljnim nasmeškom odkorakal v zaodrje. V pičlih 47 minutah smo dojeli razliko med minljivostjo in zgodovino.”
> Caribou, Ljubljana, 7. november: “Caribou so predstavili večino novega albuma in uspešnice s prejšnjih, s poudarkom na predzadnji plošči Andorra. Le nekaj pesmi je bilo potrebnih, da so se štirje glasbeniki potopili v proizvodnjo zvokov, ki so publiko pospremili v ambientalno popotovanje skozi plesno zasnovane pokrajine.”
> Tricky, Ljubljana, 11. november: “Mogoče si je Tricky v četrtek privoščil malce preveč priljubljene opojne substance, ki je neodtuljivi del njegove glasbene osebnosti ... Če odpišemo njegovo hedonistično držo, je na slovenskih tleh končno vendarle nastopil izumitelj trip hopa.”
> National, Zagreb, 14. november: “V dodatku, med divjo Mr. November, posvečeno Baracku Obami, je Matt Berninger ob prepevanju 'Ne bom nas zajebal, sem Mr. November!' preplezal ograjo, se rokoval z obiskovalci v prvih vrstah, se objemal, prepuščal najbolj zagretim, pristal med njimi, se vrnil na oder, divje pletel vse bolj noro, manično in kričečo odrsko predstavo, med katero je tu in tam nekoliko spominjal na vreščečega Joeja Cockerja, ki je dan za tem v ljubljanskih Stožicah lahko le sanjal o tako navdušenem občinstvu.”
> Joe Cocker, Ljubljana, 15. november: “Ponedeljkov koncert 66-letnega Joea Cockerja je ponovno dokazal vsaj dvoje: da je bluesman z raskavim glasom in značilnimi cockersko neusklajenimi gibi še vedno v odlični formi, o obenem tudi, da je slovensko občinstvo še vedno pregovorno precej zadržano, če že ne kar 'frigidno'.”
> White Lies, Ljubljana, 30. november: “Poleg sedmih pesmi s prve plošče, med katerimi so kraljevale uspešnice Unfinished Business, To Lose My Life in Death, ki jih je občinstvo bučno pozdravilo in gromko odpelo s skupino, so fantje predstavili tudi kar osem od desetih pesmi z bodočega albuma. Pogumna, pa tudi premišljena poteza je bila nagrajena.”
> Kings of Leon, Bologna, 3. december: “Fantje so statični in nezgovorni, a hkrati sproščeni in energični. Kar imajo posredovati ljudem, posredujejo s svojo glasbo, in to povsem zadošča.”
> Đorđe Balašević, Zagreb, 18. december: “Prikimal je: 'Da, to sem jaz, ne moj oče. Vem, tudi jaz sem bil nekoč mlad. Veste, pravi pevci morajo biti lepi, imeti morajo črne suknje, lase si morajo barvati. Nam, avtorjem, je vseeno. Mi smo lahko, kakršni hočemo biti. Lahko smo stari, lahko smo ... Moja prva tri dekleta imajo vnučke!' Pogledal je občinstvo. Malo njegovih vrstnikov, sami gladki obrazi. Se nasmehnil: 'Naslednjo pesem gotovo poznate, saj sem jo izdal eno leto po vašem rojstvu.'” AG
