Še župan ni dobil bivališča v svoji občini
Od prve svetovne vojne bo kmalu minilo sto let in k sreči nič ne kaže, da bi na Krasu spet treskale granate. Je pa Doberdob še vedno pod hudo grožnjo. Izpod nje se pravzaprav ni nikoli izvlekel. Starejši domačini vedo povedati, da je ta občina na kraškem robu med Trstom in Gorico nenehno v nevarnosti.
“Ja, drži,” pravi Dario Legiša. Stanuje pri Sabličih, mimo katerih neizbežno zapelješ, če z avtoceste med Trstom in Tržičem zaviješ desno proti kraški planoti. Zaselek šteje sedem hiš, sedem družin in približno 20 prebivalcev. To je najjužnejša točka Občine Doberdob.
“Ime Sábliči je verjetno nastalo pred 400 ali 500 leti,” pojasnjuje upokojeni tehnik v električni centrali. “Tu je bila takrat meja med Benetkami in Avstrijo. Prav na meji je nekdo izdeloval in prodajal sablje. Tako vsaj pravijo.”
Zaselek je med prvo svetovno vojno izginil z zemljevidov. Vzela ga je vojna vihra, ko je tod tekla fronta med avstro-ogrsko in italijansko vojsko. “Vse hiše so bile takrat uničene,” pove Legiša. Ko se je ščepec hiš spet postavil na noge in je šla mimo še druga svetovna vojna, so se pojavile nove grožnje. Tokrat okoljske. “Vodovod, avtocesta in elektrovod,” našteje sogovornik, ki je bil nekaj časa tudi podžupan občine Doberdob. Vse, kar je naštel, je nastalo po drugi svetovni vojni. In vsakič so Sabliči nastradali.
Tako kot po vsem ozemlju doberdobske občine tudi nad Sabliči tečejo žice elektrovoda. Legiša pokaže v dve smeri. “Tam je 22.000 kilovatov in tam 380.000 kilovatov. To je zelo veliko. Na srečo so stebri elektrovoda z večjo jakostjo vsaj precej visoki. Če pa je vlažno, seveda slišimo: bzzzzzz.”
V vaški mir je nato zarezala hrupna avtocesta, s katere se zlasti v poletnih mesecih oglaša vse, kar iz severnih evropskih držav leze proti Sloveniji in Hrvaški. Prav pod Sabliči je namreč zadnja cestninska postaja v Italiji, zato tam tudi zdaj, ko ni več meje, nastajajo dolge jeklene kače. “Vrste so dolge tudi do deset kilometrov. Poleti, ko imamo odprta okna, slišimo vso noč vsega po malo: hrup, piskanje, preklinjanje ...”
Vsemu temu gre prišteti še vodovod. Po spominu Daria Legiše je nastal v 80. letih, ko so jarke prve svetovne vojne zamenjali jarki za vodne cevi. “Vzeli so veliko zemljišč, in to brez odškodnine. Nekaj malega so plačali za odvzem zemljišča, za vso škodo, ki so jo naredili na površju, pa ni nihče odgovarjal. Vložili smo tudi tožbo, a je vse zastalo, in zdaj se nič več ne govori o tem.”
Sabličem je torej usoda vsakič postregla s čim novim in motečim. Najhuje pa se menda še pripravlja, kajti trasa hitre železnice bi ta majhen zaselek neuvidevno presekala. “Po zadnjem načrtu, ki so ga sprejeli konec decembra lani, bi to hišo zraven moje porušili. Nekaj mesecev, preden so sprejeli to zadnjo varianto, sem videl tu v bližini sumljivega gospoda, ki si je ogledoval okolico. Zdaj vem, kaj je delal. Veste, njim se je mudilo čimprej sestaviti ta načrt. Če ga ne bi predstavili pred koncem leta, bi izgubili denar, ki ga daje Evropa. In tukaj gre za ogromno denarja. Zanje je najbolj važno, da dobijo te milijone za načrt. Zato jih ne zanima nič drugega. Če bodo to hitro železnico res začeli graditi, bo tukaj v Sabličih postalo nemogoče. Dan in noč bi več let vozili kamioni, bilo bi ogromno prahu, vrtali bi, nosili material ... In v načrtu železnic je v zameno za vse to predvideno, da bodo hišam v Sabličih ojačili okna ...,” zmajuje z glavo Legiša.
Prav tako večkrat zmaje z glavo tudi doberdobski župan Paolo Vizintin. Dolgo namreč govori o sprevrženi italijanski politiki, ki jo po njegovih besedah krojijo spletkarji in nesposobneži. “Tudi na Goriškem ni nič drugače,” razočarano ugotavlja pred uokvirjenim dresom košarkarja Jake Lakoviča, ki so mu lani podelili častno občanstvo. Njegovi predniki so namreč prav od tod.
“Leva in desna, pri tem ni razlike,” meni župan, ki je ponosen na to, da ni klonil pod pritiski nekaterih strank. A se bo najbrž prav zaradi tega moral po dveh mandatih umakniti iz politike. “Župan sem postal po 24-letni Lavrenčičevi vladavini,” se pošali Vizintin, ki je županske posle prevzel leta 2004, ko se je dotedanji župan Mario Lavrenčič umaknil. “Kakovost življenja je pri nas visoka, ker v občini ne raste število prebivalcev.” To se ne dogaja po naključju. V Doberdobu namreč zelo težko dobiš gradbeno dovoljenje za prizidek, kaj šele, da bi ga dobil za novo hišo.
“Že moji predhodniki so se odločili, da ne bodo dovoljevali gradnje novih hiš. To pa zato, ker je obstajala nevarnost, da bi se v občino priseljevali novi ljudje. Tu ne gre toliko za to, da bi se zapirali pred Neslovenci, bolj je šlo za to, da zaščitimo naše okolje in da preprečimo gradbene špekulacije,” pojasni župan, ki je tudi sam žrtev strogih občinskih pravil. V Doberdobu je tako težko najti vseljivo hišo ali si zgraditi novo, da si celo župan ni mogel preskrbeti bivališča v svoji občini.
Ta šteje slabih 1500 prebivalcev, razpršenih po Doberdobu in ostalih okoliških zaselkih. Slovencev je več kot 80 odstotkov. “Samo v Doberdobu imamo kulturno društvo, pihalni orkester, športno društvo, telovadnico, dve šoli ... Vse to je znak kakovosti življenja. Ogledal sem si nekaj kraških vasi na Tržaškem in vidim, da je tam grozno. Vse več betona, polno teh nefunkcionalnih hiš, v vasi pa nimaš skoraj nikakršne ponudbe za ljudi. Mi imamo vse tukaj, drugod po Krasu pa samo hiše in hiše.”
Da je v tej občini prijetno živeti, se prepričaš tudi med sprehajanjem po Doberdobu in okoliških vaseh, ki jih v maju krasijo visoki mlaji. V Jamljah, kjer skoraj ni več sledov nekdanjega mejnega prehoda na poti proti Brestovici, transparent časti praznik dela. Tu so namreč ljudje v veliki večini vedno glasovali za levico. A čas blokovske delitve je mimo.
“Italijani, tudi iz desničarskih družin, pošiljajo svoje otroke v doberdobsko šolo,” pove Vizintin. “V Tržiču imajo veliko socialnih problemov, zato celo taki, ki so izrazito proti Slovencem, rečejo, dajmo otroke v Doberdob, četudi so Slovenci, imajo odlično šolo.”
Ta je poimenovana po Prežihovemu Vorancu, čigar znani roman se imenuje ravno Doberdob. Sledovi prve svetovne vojne, o kateri se je razpisal Voranc, so še vidni. Zlasti na griču Gradina, ki se dviga nad Doberdobom.
“Če hočete slikati jezero, morate pešačiti kakšnih deset minut po tej stezi,” nas napoti snažilec, ki pometa pred tamkajšnjim zgodovinskim in naravnim muzejem. “A mislim, da zdaj vode skoraj ni.” In res, doberdobsko jezero je zdaj le skupek luž. Presihajočemu jezeru se namreč pozna, da že dolgo ne dežuje.
Toda po besedah Daria Legiše so jezeru škodovala tudi skrivna dela, ki so konec 60. let potekala v podzemlju. Zanje domačini takrat niso vedeli, ampak prav blizu Doberdoba so nameravali zgraditi veliko znanstveno središče, ki bi povsem razjedlo kraško okolje. “Postavili so že seizmografe in tudi kopali jarke,” pove Legiša, “na srečo pa so potem center zgradili v Švici. Če bi ga tukaj, v Doberdobu, ne bi bili več slovenska vas, ampak evropsko križišče.” Tej grožnji je Doberdob ubežal.
In tudi pisec teh vrstic je ubežal eni, ko je v opoldansko tišino nenadoma dovolj strašljivo zarezal ropot: “Groooooom!” K sreči ni šlo za granato, tudi ne za vrtanje hitroželezniških rovov. Iz grma je skočil srnjak in za sabo sprožil majhen plaz kraškega kamenja.
Fotografije in besedilo: PETER VERČ
