Sečoveljske soline: moj laboratorij v naravi
Sečoveljske soline sem prvič spoznala na izletu v osnovni šoli, a takrat si sploh nisem mogla predstavljati, kako pomembne bodo zame v prihodnje. Soline so postale moje delo, moje zanimanje, moja strast in predvsem moj laboratorij v naravi.
Ko sem se leta 2008 zaposlila na Morski biološki postaji v Piranu, sva z mentorico doc. dr. Nives Kovač sklenili, da bova po dolgih letih spet obudili raziskave na solinah, in ker sva obe po izobrazbi kemičarki, sva se lotili dela bolj po kemijsko. Doktorsko delo, ki se že bliža koncu, zajema celovit pogled na kemijske in druge procese, ki potekajo pri pridobivanju soli iz morske vode.
Sožitje človeka z naravo je dandanes bolj redkost kot pravilo. Krajinski park Sečoveljske soline predstavlja v tem pogledu vzorni primer, kako uskladiti človeško dejavnost pridobivanja soli z naravnim okoljem. Pri vsej moderni znanosti in tehnologiji me najbolj navdušuje to, da se sol prideluje po več stoletjih starih postopkih. Vse se začne z zajemom morske vode, ki jo nato vodimo preko izparilnih bazenov različnih stopenj, pri čemer se s pomočjo energije sonca in vetra koncentrira in tako postaja vedno bolj slana.
Za določanje slanosti solinarji merijo gostoto slanice s pomočjo Bauméjevega areometra, ki je dobil ime po znanem francoskem kemiku Bauméju. Po tej skali ima morska voda okrog 3,5° Be. Kristalizacija mineralov poteka postopoma in po točno določenem vrstnem redu. Najprej se iz morske vode pri okrog 5° Be izločijo karbonati, sledi kalcijev sulfat pri 16° Be, in šele ko postane voda skoraj sedemkrat bolj slana od morja, se začne pri 25° Be kristalizacija natrijevega klorida, po doma NELI GLAVAŠ
Celoten članek lahko preberete v prilogi 7. val v petkovi tiskani izdaji Primorskih novic.
