“Siamska dvojčka po igri usode”
Ob obisku italijanskega predsednika Giorgia Napolitana v Sloveniji smo zbrali nekaj odzivov ob meji. Za mnenje smo povprašali Borisa Perica, Saša Vugo in Jožeta Pirjevca.
Boris Peric, predsednik upravnega odbora holdinga KB 1909 iz Gorice: “Gospodarstveniku takšen obisk ne prinaša nič posebnega, zato pa je izredno pomemben za odnose med državama. To ustvarja boljšo klimo ob meji. Je dokaz, da so medsebojni odnosi na zelo visoki ravni, najvišji v zgodovini. Italija je skupaj s Francijo in Nemčijo protagonist sprememb v evropski skupnosti, ko pa k temu prištejemo še dvostranske odnose med državama, je razlogov za pogovore več kot dovolj. Prežema nas lahko občutek zadovoljstva, občutek, da se ta prostor normalizira, da nismo manjvredna skupnost, majhen narod v primerjavi z velikim. Ta občutek je še posebej spodbudil obisk Türka v Rimu in tržaško srečanje treh predsednikov pred dvema letoma. Italijani si ne delajo več problemov zaradi Slovencev. V zadnji volilni kampanji se ob nas niti v Gorici niti v Trstu ni spotikal prav noben kandidat. To pomeni, da ta zgodba za Italijane ni več aktualna. Večkrat pa opažam, da se Slovenci še počutimo kot majhen narod, ki ga ogrožajo tujci. Pretiravamo, denimo, z ustrahovanjem o italijanski kolonizaciji Krasa. Obisk Napolitana bi moral spodbuditi srečanja na lokalni ravni med Furlanijo-Julijsko krajino in Slovenijo. Navsezadnje gre za sosedi, ki živita v isti stanovanjski skupnosti in jo skupaj upravljata.”
Saša Vuga, pisatelj: “Zelo sem vesel njegovega obiska, zlasti po preteklih grozljivih izjavah, da smo barbari, okupatorji, nevredni evropske civilizacije. Zdaj se je spremenil za 180 stopinj, spremenil se je na boljše. Imel sem ga čast spoznati leta 1954, ko sem bil mlad uslužbenec Radia Ljubljana, on pa je pripeljal delegacijo italijanskih komunistov. Simpatičen gospod, name je naredil lep vtis. Temu čislanemu 'gosponu' Napolitanu sem posvetil tudi triptih Britev (ali Kako ubiti narodnega izdajalca). Na to ozemlje je usoda Italijane in Slovence postavila živeti kot siamska dvojčka. Živeti moramo naprej, zgodovinske razprave nas ne smejo čustveno zastrupiti. Upam, da se bo Napolitano s svojimi sogovorniki pogovarjal tudi o slovenski manjšini v Italiji, ki jo moramo zaščititi, četudi si je tudi sama kriva, da je ideološko razdeljena. In naj se pogovarjata o medsebojnem spoštovanju! Plinski terminal in ostale reči pridejo in grejo, ljudje, njihovi otroci, vnuki in pravnuki pa bodo tu živeli.”
Jože Pirjevec, zgodovinar: “Obisk je znak dobre volje, prijaznega vzdušja med predsednikoma in državama. To moramo pozdraviti. Medsebojni problemi, ki ostajajo, so bolj na psihološki ravni, saj še nismo premostili travm druge svetovne vojne. O tem bi morala oba predsednika povedati besedo ali dve. Rad bi dočakal dan, ko bazoviških junakov ne bi poimenovali za teroriste, pač pa za borce proti fašizmu. Želel bi si tudi, da bi ob vstopu v mesto na tabli Trieste pisalo tudi Trst, in da bi bili v središču mesta dvojezični napisi. To bi bil znak, da so nas sprejeli kot konstitutiven del tega območja. Italija in Slovenija sta v istih težavah. Italija je zaradi svoje velikosti v še toliko večjih. Italijanski premier Mario Monti je glasnik politike, da ne smemo samo rezati izdatkov, ampak tudi vlagati v razvoj, univerze, intelektualno delo. Takšno razmišljanje je pravilno in lepo bi bilo, da bi njegova politika prevladala tudi v Sloveniji. Ne pa da capljamo za Merklovo, režemo na vseh koncih, ljudem pa ničesar ne dajemo. Da, tudi sam sem zaradi varčevanja ostal brez dela dohodka, a veliko bolj me moti pomanjkanje vizije ohranjanja socialnega varstva in zagona ekonomije z vlaganjem v razvoj.”
ALENKA PENJAK
